Po vsem prebranem na forumih sem bil (upravičeno) v skrbeh zaradi sporazumevanja v naslednjih dneh. Moja kitajščina se konča pri dveh besedah (pozdrav in hvala), v krajih kamor sva odhajala pa je angleščina bolj redka, kot svahili v Spodnjem Dupleku.
In res. Na letališču v Kunmingu sva se zaklepetala s Kitajcem, ki je delal v menjalnici, poskusila pridobiti čimveč informacij in potem pozabiti na angleščino.
Letališki bus do južne avtobusne postaje sva našla s pomočjo tega Kitajca, potem se je pa začelo: zvezček v katerem sem imel v kitajščini napisana vsa potrebna imena krajev je bil nenehno v uporabi, s kalkulatorjem smo si pomagali pri cenah in ja, roke so tudi delale.
Najin prvi cilj so bile riževe terase na jugu Yunnana, a sva morala pot zaradi velike razdalje in poznega prihoda v Kunming razdeliti na dva dela.
Na Kitajskem sem bil že štirikrat (nazadnje pred dobrim letom), a me je tudi tokrat presenetila. Kunminga kar ni bilo konec - na desetine novo zgrajenih, ali še v gradnji, blokov in stolpnic, široke ceste, železniški tiri in --- stotine nadzornih kamer. Potem pa slabe štiri ure vožnje do Jianshuija, ko je bila ob poti vsaka ped zemlje obdelana in posejana s tisočerimi rastlinjaki (in ne, niti slučajno ni šlo samo za ravnino).
Za Jianshui sem mislil, da je malo mestece, no ja, res je mestece - za kitajske razmere, saj ima z neposredno okolico okrog pol milijona prebivalcev.
Za prevoz do prenočišča sva našla enega ata z nekakšnim traktorčkom-motorjem s prikolico, dogovorili smo se pa spet s pomočjo zvezka, kazanja bankovcev in seveda rok.
Če pogledam nazaj je bilo prav zabavno - povsem brez črke angleščine sva našla prenočišče, se zmenila za pravo ceno, si ogledala stari del mesta, šla na večerjo, se naslednji dopoldan še malce sprehodila, nakupila vodo in nekaj peciva.
Malce težje je bilo nadaljevanje.
Od lastnice hotelčka sva nekako izvedela za avtobusni vozni red za naprej, tudi taxi sva z nekaj več truda našla, potem se je pa ustavilo. Taxist ni dojel, da hočeva do najinega cilja z busom, razbrala sva, da bi naju peljal tudi on, le da bi bilo zelo drago... Ni pomagala angleščina, ne slovenščina, niti hkratno kazanje na mimovozeče avtobuse in kitajsko ime želenega kraja v zvezku.
Pa je taxist našel rešitev. Zapeljal naju je do enega velikega hotela, v katerem so poiskali mlado Kitajko (očitno vodstveni kader), ki je govorila malo angleško. No, potem je šlo lažje. S taxijem do prave bus postaje, s pomočjo zvezka do vozovnice in z njo do pravega busa.
Seveda pa bus ni šel do končnega cilja in seveda se nama ni niti približno svitalo kako bova prišla do tja in na koncu še našla svoje prenočišče.
Na malem busu sem hitro ugotovil, da nisva edina s foto opremo, za trenutek sem celo pomislil, da bomo kakšno rekli... Hehe, nasprotni "Hello" je bil vreden toliko kot moj "Ni Hao" - pri teh dveh besedah se je angleško kitajski pogovor pač končal.
Že do sem sem doživel kar nekaj prijetnih presenečenj, potem se je pa s (zame kar nepričakovano) kitajsko prijaznostjo le še nadaljevalo. Ljudje na busu so nama pomagali pri menjavi busa, pri nakupu vstopnic za park, šofer naju je odložil na parkirišču nad vasjo in nekdo je poklical v hostel, da naju je Richard (Kitajci si "spremenijo" ime za zahodnjake, da si ga lažje zapomnimo) prišel iskat.
Majčkene vasice (tokrat zares) med ogromnimi riževimi terasami.
Richard (tekoče govori angleško) nama je na hitro pokazal od kje se najbljižje lepo vidi sončni vzhod, povedal nekaj o kraju in zgodovini in za naslednji dan smo naredili plan ogledov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar