Spet vstajanje pred sončnim vzhodom (česar sem se na tej poti že povsem navadil) in v popolni temi z baterijsko svetilko v eni roki in stativom v drugi na iskanje primernega mesta za čakanje, da sonce osvetli riževe terase.
Najprej v bližini hostla, potem pa še cel dan naokrog - teras kar ni hotelo zmanjkati.
Barve so se spreminjale glede na položaj sonca, glede na količino vode na terasah, pa tudi glede vrste in števila alg v vodi.
Se je pa tudi tu poznalo zimsko pomanjkanje vode, saj je bilo zelo veliko teras povsem suhih.
En dan je bil definitivno premalo za kakšen resen šuting, še sploh, ker si prej nisem niti predstavljal za kakšne razsežnosti gre.
Definitivno pa vredno obiska navkljub porabljenemu času, ne prav lahkemu dostopu in težavam s kitajščino ;)
Ja, še bi prišel.
2 komentarja:
uuu, zelo lepo! kdaj si bil to? je tudi še na moji to-do listi :)
hmm, imam še skoraj polna usta riža :D
letošnjega marca
Objavite komentar