Pogled na prazen, pravkar počiščen vagon - spalnik. Na desni strani so "glavni kupeji", na levi pa "depandanse".
Ventilatorji navadno ne delujejo ali pa se jih ne da ugasniti. Nekateri vagoni imajo steklena okna, drugje so samo rešetke, v vsakem primeru pa je na voljo eko AC - piha od vsepovsod (le takrat ne, ko je najbolj vroče).
Ventilatorji navadno ne delujejo ali pa se jih ne da ugasniti. Nekateri vagoni imajo steklena okna, drugje so samo rešetke, v vsakem primeru pa je na voljo eko AC - piha od vsepovsod (le takrat ne, ko je najbolj vroče).
Naslonjali stranskih sedežev se spustita in postaneta spodnje ležišče.
Naslonjalo spodnje klopi se dvigne in z verigo pritrdi na zgornjo - dobimo srednje ležišče.
Teoretično tako na prostoru, kjer imajo evropski vlaki 4 ležišča, na indijskem spalniku dobimo 8 ležišč. V praksi je seveda drugače ;) To noč nas je bilo 14 - in še to samo zato, ker sva midva imela vsak svojo "posteljo", sosedje so si delili ležišča z otroki in spet razkošje - na vsakem je bil poleg odraslega le en otrok.
Poleg spalnice je vagon tudi jedilnica (od čaja do krožnikov s curryjem, svežo zelenjavo izrazitega vonja....), igralnica (otroci plezajo po klopeh in potnikih in vmes spuščajo bojne krike), smetišče (ja, kar ostane od piknika je treba zmetat na hodnik in ker ga ni veliko so smeti vsepovsod), bruhalnica (po jedi in zibanju, guncanju, premetavanju marsikomu zapaše želodčna sprostitev), živalski vrt (resnici na ljubo so zgolj majcene živali - muhe, komarji, ščurki in druga nepoznanan golazen) in seveda priložnost za pridobitev nove prtljage (z malce smole z vagonov izgine prtljaga, ki ni privezana, pripeta, prikovana ali s fizično silo varovana).
Na svojih poteh po Indiji sem doživel že vse zgoraj opisano, tokrat pa sva imela kar dosti sreče - po pikniku so pospravili, otroci so se hitro utrudili in vožnja je bila mirna in varna.
Osem nočnih ur sem preživel v družbi, za uho sila prijetnih deklet - čas so mi krajšale: Amy, Nelly, Duffy, Gabriela, Marina z Diamanti in (kot že tolikokrat v zadnjih letih) Shakira. Pa sem se spomnil na Colombianas ;) ki jih kar pogrešam.... salsa in merengue sta me popeljala v drug svet.....loco, loco, loco....
Locombia te amo!
Jaipur already?
Škoda, vožnja je ravno postala zanimiva.
In seveda, ne, nisem pozabil na Rammsteine - jih hranim za takrat, ko bo vse bolj na hard in bom potreboval hitro bližnjico iz tega sveta.
Ni komentarjev:
Objavite komentar