Čas za razmislek: 29 ur

Najprej pohvala lastnici hostla Poramba v Puerto Iguazuju, saj ima popotnikom prijazno politiko bivanja, ki je daleč, daleč od običajne. Sobo je bilo sicer treba izprazniti do "check out" ure, a za vso popoldansko zadrževanje za ograjo hostla je bila na voljo shramba za prtljago, odprta kuhinja, kopalnica in celo majhen bazen. Aja, pa še WiFi, ki mi je izdatno pomagal preživeti vroče ure do večernega odhoda avtobusa. Bilo je zares vroče, tako da mi ni niti na kraj pameti padlo, da bi čas zabijal s pohajkovanjem po mestecu. Po prihodu (zgodnje popoldne) z brazilske strani slapov v trgovino po nekaj hrane in veliko pijače in v hostel, kjer je bilo obilo sence.

Res, da sem takih čakanj že krepko vajen, a mi je to še vedno najslabši del potovanj. Nekako sem se vseeno prebil do pol devete zvečer, ko sem se preoblekel in se z nahrbtnikom na ramenih odpravil do avtobusne postaje. Manj kot 15 minut, a vlažna vročina še kar ni popustila in tako sem bil na cilju podoben Dejanu Zavcu po treningu.
V avtobusu pa seveda klima na ful, temperatura malce nad lediščem, skratka poskrbljeno za zdravje.
Cilj je bila Salta, daleč na zahodu, tako daleč, da po pravilih ni direktne povezave, uradno vozi na relaciji samo Andesmar - z vmesnim prestopanjem (se pa v Puerto Iguazuju da dobiti tudi druge kmbinirane vozovnice, a s še daljšim potovalnim časom).
Bus sicer ni bil ta s slike, a iz iste "kategorije" - dvonadstropnik, ki pa je spodaj ponujal več sedežev in manj udobja, kot moj prejšnji prevoz. Ustavljanja je bilo tudi bistveno več, hrane manj (pa še zelo slaba), vse pa so skušali kompenzirati s stalnim in res razkošnim delovanjem klime. Privajanje na hladnejše podnebje v katerega so nas peljali?
In smo se peljali eno uro, dve, tri, štiri......
.... po dvaindvajsetih smo se še kar vozili, po triindvajsetih pa prispeli - na vmesno postajo.
V Tucumanu je bilo le toliko časa, da sem spet malo zašvical s prekladanjem prtljage in iskanjem pravega avtobusa za naprej.
Vožnja skoraj do Salte v prvem nadstropju, na prvih sedežih (zaradi noči in dolgočasne pokrajine, hmm, bolj ceste, ni bilo posebnih užitkov, razen tega, da pred seboj nisem imel nikogar, ki bi spustil sedež čez moja kolena.
Sredi noči in sredi ničesar še eno prestopanje in po 29 (devetindvajsetih) urah prihod v Salto. Seveda ne na avtobusno postajo, ampak nas je šofer napodil z actobusa kar sredi ceste.
Zjutraj sem izvedel, da se je v Argentini začela splošna stavka in da sem v bistvu imel celo srečo, saj bi (tako kot tisoče drugih ljudi) lahko noč in celoten naslednji dan preživel bogsigavedikje.
Nasmeh vsem, ki jim je daleč od Ljubljane do Celja in tistim, ki se zgrozijo ob besedni zvezi "pet ur vožnje z avtobusom". Tudi 29 jih mine!