Šele v El Calafateju (oziroma na poti proti El Chaltenu) sem se zavedel kako daleč od doma sem.
Že kar nekaj let sem si želel videti ledenik Perito Moreno in tako je bila moja naslednja postaja El Calafate, na jugu Argentine, v srcu Patagonije (če vzamemo, da je na J polobli vse obrnjeno na glavo ;)).
Za vsak slučaj sem si za ledenik "rezerviral" dva dneva, a ker je bila vremenska napoved zelo vzpodbudna mi je ostal dan viška, ki ga nisem želel zapraviti zgolj s pohajkovanjem po mestu in okolici. Kot čisto pravi turist sem povprašal o možnostih dnevnih izletov in ko sem zaslišal Fitz Roy sem sogovornico ustavil in kupil ponujeno turo.
Vse skupaj mi je bilo sila nenavadno, ker se še med potjo nisem dobro zavedal kam sploh grem, kaj naj bi tam počel.... ja, pravi turist. Malce so se mi pojmi razjasnili šele, ko sem ugotovil, da gremo proti čilenski meji, do vasice El Chalten.
Prvi pogledi na destinacijo so me odvrnili od dvomom o pravilni odločitvi.
Vauuu, sem zajemal sapo in občudoval noro pokrajino, ki mi je delovala, kot umetnina na slikarskem platnu. V hipu sem pozabil na slabo voljo ob odpiranju denarnice, ko sem nenačrtovano posegel v argentinski proračun.
Še par kilometrov (nič, glede na razdalje v Argentini) in pred mano se je prikazal El Chalten, jaz pa še vedno nisem vedel kaj bom tu delal cel dan.
Poslušno sem sledil navodilom....
... in se med potjo zavedel, da sem iz domače iztekajoče se zime skočil v jesen.
Hmm, Salto Angel tole ravno ni, po drugi strani pa tudi mi "prodajamo" slap Savico kot svetovno čudo.
Potem pa - que sorpresa - tukaj se začne označena pot, lahko greste do razgledne točke, do jezera, blablabla.
Nisem ljubitelj hribov, ampak naj bo, če sem že tu in če ljudje s celega sveta prihajajo v to zakotno vasico samo zato, da bi planinarili.
Pot je bila lažja, kot moj nahrbtnik, napolnjen z zimskimi oblačili in foto opremo, pestro raznolika in s kar nekaj čudovitimi razgledi.
Ob vznožju (jah, saj sem že nekaj napisal o argentiskih razdaljah) mogočnega Fitz Roya sem se že skoraj odločil, da ga preplezam... Šala! Kljub neizraziti višini (3405m) pa zaradi svojih gladkih granitnih sten spada med najtežavnejše plezalne cilje. Drugo ime za goro je Cerro Chalten, kar naj bi v kombinaciji španščine in patagonskega jezika tehuelče pomenilo hrib s katerega se kadi - očitno zaradi stalnih oblakov, ki obkrožajo vrh.
Namesto plezanja še naprej po poti do Lagune Clare (recimo, da to pomeni Čisto/jasno jezero) in postalo mi je jasno zakaj ljudje pridejo sem hribolazit.
Ledenik, ki polni čisto vodo v jezeru.
Dovolj hribov, po ravnini nazaj. Delček Patagonije, ki sem ga videl se močno razlikuje od rodne dežele - avtomobilov bistveno manj, kot pri nas ovac, ovac pa bistveno več, kot pri nas avtomobilov. In prostranstvo - ogromno praznega prostora z nizkim in redkim rastjem, tako redkim, da menda ena ovca za preživetje potrebuje cel hektar zemlje. No, sedaj pa izračunajte koliko hektarjev ima v lasti tale pastir na fotki.
Še pogled nazaj, da preverim, če se še kadi...
Zadnji sončni žarki na Cerro Tore, ki je zelo znan med slovenskimi alpinisti.
Že skoraj "doma", Lago Argentino, v katerem je utonil sonček...
Ni komentarjev:
Objavite komentar