Ninh Binh

Čeprav ga vsi hvalijo sem bil vseeno zadržano skeptičen zaradi izkušenj v Hoi Anu, ko so mi množice paketnih turistov odgnale večino veselja.
Glavna atrakcija je pravzaprav kraška pokrajina - griči, jame in med njimi neskončna riževa polja, in načinov kako jo doživeti je kar nekaj. Že pred prihodom sem se odločil, da, z zahodnjaki najbolj obiskano možnost, izpustim in tako sem se zjutraj zapeljal do vhoda v Trang An.

Že ogromen turistični center na vhodu (kot sem jih videval po Kitajski) me ni navdajal z optimizmom in zato sem globoko zajel sapo, se poslovil od svojih popotnih idealov in zakorakal v "Rim" (when in Rome, do as the Roman's do) - Trang An obiskujejo predvsem domačini (in Kitajci).

Zelo prijetno presenečenje! Dve uri smo se vozili po reki, po kraškem podzemlju in po čudoviti pokrajini. Turistične gneče pravzaprav nisem niti občutil - verjetno zaradi zgodnje ure in ne ravno visoke sezone.
Pravzaprav je na koncu navdušenje z veliko razliko premagalo, na začetku favoriziran, skepticizem.

Sprva zadržani domačini (no, predvsem domačinke) so se kmalu razživeli - sicer ne vem o čem smo se pogovarjali, ker drug drugega nismo razumeli, a je moralo biti nekaj zabavnega, ker smo se vsi večji del pot smejali. Na koncu pa seveda spet skupinsko fotografiranje.

Rana ura, zlata ura. Če bi prišel kasneje bi mogoče pisal v drugačnem tonu.

Ne, nimam trota (drona)...

Na vrh Hang Muaja sem šel kar lepo peš, po 500 stopnicah.

In kljub spreminjajočemu se vremenu (od megle do sramežljivo kukajočega se sonca) je bil vsak višinski cm poplačan s čudovitimi razgledi po nori pokrajini (škoda le, ker bi bilo v kakem drugem letnem času še bolj slikovito).

Z vrha se je lepo videla tudi najbolj obiskana "atrakcija" Tam Coc (kot omenjeno sem jo spustil) - vožnja po reki in kraških jamah.

Popoldan sem imel še dovolj časa za vožnjo med riževimi polji in tako sem tudi prišel do reke, kjer domačini veslajo na prav poseben način - z nogami.

Eden izmed razlogov zakaj nisem šel na Tam Coc - vse te ženske (in še desetine, stotine drugih) se prilepijo na turistične čolne in nadležno skušajo kaj drago prodati (od spominkov, preko sadja do CocaCole).

Če ste se spraševali kaj počneta Vietnamca na prvi, naslovni fotki... Pri nas na blejski grad, otok... tu pa na Hang Mua.

Še neprijeten del zgodbe. Po dobrih enajstih urah vožnje na motorju sem prišel v Ninh Binh in izbral prvo dobro ocenjeno prenočišče ob vstopu v mesto. Ne vem od kod tako dobre ocene, a soba, ki so mi jo dodelili je bila ena najslabših na vseh potovanjih do sedaj. Postelja tako trda, da sem razmišljal, da bi bilo mogoče bolje spati kar na tleh, na keramičnih ploščicah. Poleg okna, ki se je močno zatreslo vsakič, ko je mimo peljal tovornjak (ja, soba s pogledom na glavno, zelo prometno cesto) je bil utripajoči neonski zapis in vseskozi sem imel občutek, da sem v nekem psihadeličnem disku.
Ne, nisem zdržal in še preden se je začelo daniti sem se zahvalil za gostoljubje.

Zapeljal sem se na povsem drug konec mesta, pravzaprav na podeželje in pri res prijaznih lastnikih dobil lepo sobo z udobno posteljo.
Da ne boste ponavljali mojih napak: prvo prenočišče je Thanh Đat Hotel (soba s "kopalnico" za 8$), drugo pa Tam Coc Dream Hotel (velika soba s kopalnico, balkonom + zajtrk za 15$)