Med iskanjem, kaj bi si lahko pogledal v Vientianu, sem naletel na droben stavek, ki je omenjal zanimivo tržnico na obrobju mesta... Spet sem najel motorček in se zapeljal na sever, do Dongmarkhaija.
Že prvi koraki po tržnici so mi dali vedeti, da je to tisto pravo - nikjer sledu o turistih, pravzaprav so domačini bolj presenečeno gledali mene, češ, kaj pa delaš tu. A sem tudi jaz začel presenečeno gledati, ko sem videl prodajni asortiman.
Ne gre samo za prodajo, temveč tudi za storitvene dejavnosti (tako za mimogrede, ko ni kupcev).
"Hepi brzdej, hepi brzdej", so se hihitale, me poklicale medse, mi dale pivo in torto, potem sem se pa najprej slikal s slavljenko, nato pa še z vsemi in vsako posebej. Smeha pa polna miza.
Kosilo sem preskočil, ker sem šel še na drugo stran ceste, kjer so prodajali bolj težke stvari.
Ni komentarjev:
Objavite komentar