Že pred leti sem sicer opazil razliko med južnjaki in severnjaki, a zgoraj omenjenega dejstva to ne spremeni. Na jugu so domačini do turistov bolj, hmmm, iznajdljivi :) in predvsem bolj "freh" (trenutno ne najdem ustreznega slovenskega izraza, s katerim bi opisal mešanico samozavesti s kančkom nesramnosti, a v mejah dostojnosti), na severu pa v počasnem ritmu začutiš več topline. Imam pa za to razliko tudi svojo razlago. Jug je bil od nekdaj veliko bolj turističen in tako srečeval bistveno več tujcev, kot sever - to se še posebej kaže v zadnjih letih, ko predvsem mesta ob obali doživljajo turistično invazijo.
Mi je pa že od nekdaj (ok, od prvega obiska 1997) fascinanten njihov odnos do Američanov. Medtem, ko se v vseh raziskavah Slovenija uvršča med prvih deset (navadno celo med prvih pet) držav, kjer so ZDA najmanj priljubljena država, pa velja za Vietnam ravno obratno - vedno je med vsaj prvimi desetimi, kjer so ZDA najbolj priljubljene. Še danes je na ulici pogost stavek: "Amerika's number one". Pa razumi, če moreš.
Kakorkoli - moje izkušnje z domačini so bile tudi na zadnji poti skoraj v celoti izredno pozitivne - cel kup malenkosti, drobnih pozornosti, ki so mi polepšale vsak dan posebej.
Brez skrbi sem vsak večer pustil motor, da so ga spravili na varen prostor; po vaseh, ko sem si ogledoval obrtne delavnice, so me vedno spustili zraven in mi poskušali še kaj razložiti; vsepovsod sem bil deležen pozdravov in poskusov komunikacije.
Nekaj utrinkov: se ustavim ob cesti, ob kiosku s hrano, naročim nekaj sendviču podobnega in se vsedem na pločnik - gre lastnik v hišo in mi prinese stol; v lokalni pekarnici naročim zavitek in mi lastnik iz svoje steklenice natoči še kozarec CocaCole; dekle na bencinski črpalki mi pomaga zavezati natrgane elastike na motorju; moški na čolnu se presede nazaj in se stiska s še dvema domačinoma, da imam spredaj dovolj prostora za fotkanje.... in tako vsak dan nekajkrat.
Definitivno sem bolj intro, kot ekstrovertiran tip človeka in še sploh na potovanjih ne iščem priložnostnih kramljanj in bežnih srečanj, a v Vietnamu tako preprosto ni šlo. Vseskozi so me domačini ogovarjali (ja, kljub visoki jezikovni pregradi), zelo pogosto sem se moral z njimi fotkati in nič nenavadnega tudi ni bilo, če me je kaka ženska pobožala po roki ali kaka bolj pogumna, med skupnim fotkanjem, zlezla pod mojo ramo - jah, očitno imajo drugačen okus za moške :)
Skratka - bilo je veliko smeha in zabave navkljub jezikovnim, kulturnim in bogvevedikakšnimševse drugim razlikam.
Fajn je bilo!!!
Ni komentarjev:
Objavite komentar