Maršrutka (маршрутка)

Menda začetki določene taksi relacije segajo tja v leta tik pred 2. svetovno vojno v Sovjetsko zvezo, razcvet pa je ta oblika prevoza doživela po razpadu CCCP.
Maršrutke so kombiji različnih velikosti, ki vozijo po vnaprej določenih relacijah, vozni redi in postajališča niso fiksni, cene pa so oblikovane po conah - torej nekaka mešanica avtobusa in taksija.
Na Kavkazu predstavljajo mestni (na zgornji fotki ruska GAZelle kot mestni "avtobus" v Erevanu), primestni, medkrajevni in celo mednarodni promet in so povsem izpodrinile avtobuse (jih praktično sploh ni), delno celo taksije.

V večjih mestih imajo svoje stalne postaje (na fotki glavna postaja v Tbilisiju), po manjših krajih, vaseh in med potjo pa se ustavljajo po potrebi - potnik sporoči šoferju kje bi rad izstopil, oziroma mu ob cesti pomaha, da bi vstopil.
Voznih redov navadno ni in pogosto odpeljejo šele, ko se povsem napolnijo - v Gruziji, med Kazbegijem in Tbilisijem nas  je bilo (skupaj s prtljago) v kombiju 19 (od tega en na pručki, dva sta pa stala) in to v povsem običajnem kombiju 8+1.

Na daljših razdaljah so najbolj priljubljeni različni modeli Mercedesov, nekaj je še Fordov, VW in Renault pa spadata že med eksote. Nič nenavadnega ni, da je šoferjev sedež na desni, povsem običajno pa, da števec prevoženih kilometrov kaže nekaj sto tisočakov.

No, svoje prvo srečanje z maršrutko sem doživel po prihodu iz Bakuja v Tbilisi...
Nočni vlak je bil relativno udoben - kupe sem si delil z mladeničem, ki je rekel, da je Turek, imel je gruzijski potni list, z Gruzijci je govoril gruzijsko, z Azeri rusko, z mano pa angleško; dobil sem posteljnino za klopco/posteljo, ki pa je bila ožja od mojih ramen - s spanjem spet ni bilo veliko sreče.
Brez zamude prišel v Tbilisi, kjer sem že na postaji našel bankomat in hitro kupil tudi karto za pot na SZ čez deset dni.
Še pred izhodom s postaje me je našel taksist in mi ponujal vožnjo do Erevana. S pomočjo svojih zapiskov in sopotnika z vlaka sem zbil ceno na "neturistično" in bil vesel, da se mi ne bo treba s taksijem voziti do "avtobusne postaje" in da bo odhod že čez par minut, ob 11.
Ja, seveda.
Takoj, ko sem plačal, sem izvedel, da bo odhod ob 12., no, sigurno ne kasneje, kot ob 13.
Ob 13.20 smo še vedno čakali, da bo prišel kdo, da bo zapolnil zadnje prosto mesto v kombiju :(
V prve pol ure po odhodu smo imeli že štiri postanke - 1x zaradi prometnega prekrška in 3x zaradi popravljanja avta.
Tja do Erevana sem dodobra izkusil vožnjo z maršrutko - divjanje skozi vasi, kajenje in telefoniranje šoferja med vožnjo, ustavljanje za nakupe, čakanje na hlajenje zavor, zlaganje prtljage (ena teta je imela pod sedeži vrečk in škatel za cel prtljažnik osebnega avta).... no, imel sem pa svoj sedež in kljub stalnemu premetavanju in norenju po zares obupnih cestah (na S Armenije je celo snežilo) sem prišel na cilj z manj kot dveurno zamudo.

Ni komentarjev: