Po Armeniji - na jug

Nisem plačal najema zato, da bi avto stal (sem vam že povedal, da sem z Gorenjske? 😃) in zato sem se na pot odpravil zgodaj zjutraj.
Prezgodaj, ker cestne razsvetljave ni, talne oznake pa so verjetno zadnjič pobarvali še v času velike skupne države, tako da sva se s teto Garmin kar namučila za izhod iz mesta.
Izven mesta pa avtocesta. Super. Piči Praško (Duster), da vidim kaj zmoreš.
Ja, seveda 😞
Vsake dva, tri kilometre je bila avtocesta prekinjena, brez opozorilnih znakov in usmerjavalnih tabel, za obvoze sem sledil domačinom - sem na začetku poskusil po svoji logiki, a se mi je AC le oddaljevala.

Do prvega cilja, samostana Khor Virap sem prišel tik po sončnem vzhodu in še dobro, da se v temi nisem nasadil na bodečo žico - mejna pregrada za turško mejo je od samostana oddaljena le dobrih sto metrov.

Z zasneženim Araratom v ozadju se mi je zdel samostan izredno fotogeničen, še sploh potem, ko ga je obsijalo jutranje sonce.
No, mogoče pa le nisem šel prezgodaj na pot.

Še dobrih 50km in zavil sem v sotesko, kjer so grmički med gruščem pozdravili pomlad z bujnim cvetenjem.

Samostan Noravank je skrit globoko v soteski.

Na začetku, v Noravanku, sem bil presenečen, na koncu, po ogledu kakih desetih armenskih samostanov, pa razočaran nad skopo notranjostjo.

Levo ali desno?
Ker nisem znal prebrati, sem šel kar naravnost 😃
Zares pa - ob znaku sem pogledal na uro in preračunal, da imam še dovolj časa za stranpot v hribe.

Nekaj ravnine, bistveno več ovinkov, vseskozi pa močno navzgor in tik pod vrhom 2410m visokega prelaza Vardenyats sem prišel do dobro ohranjenega Orbelijanovega karavanseraja.

Popotnikov ni bilo....

... je bilo pa ogromnoooo snega.

Kilometri proti jugu so se nabirali...
Sprva sem se nameraval peljati mimo, a potem sem si vseeno šel pretegnit noge.
Karahunj imenujejo tudi armenski Stonehenge, pa kamni naj peli v vetru, pa astronomske povezave so ....
Kaj pa vem - kljub močnemu vetru nisem nič slišal, pa premalo domišljije sem imel tega dne - mogoče me prepričajo kdaj drugič.

Vreme se je nekaj skisalo in nekaj časa sem vozil celo skozi gosto meglo, tako da sem skoraj zgrešil spodnjo postajo Wings of Tatev, ki velja za najdaljšo nihalko zgrajeno v enem delu (karkoli že to pomeni).

Namesto 10 minutne vožnje pod 5,7km dolgem kablu sem se eno uro vozil po asfaltnih luknjah in prašnemu makadamu do samostana Tatev.

Za čisto majčken odtenek več "življenja", a še vedno zelo siromašna notranjost.

Pri Araratu sem bil navdušen nad pogledi, tu pa mi je nagajalo oblačno/megleno vreme in še del samostana je bil pod polivinilom.

V Armeniji je marsikaj z druge roke.
Bencinskih črpalk, kot smo jih vajeni po Evropi tam ni, nasploh je bistveno več postaj za točenje plina - zelo veliko avtomobilov ima pogon predelan. Cena bencina pa cca. 0,70€ za liter.

Bencin sem natočil (je bila že kar kriza zaradi relativno velike porabe z vožnjo v klance, hribe, proti vetru) malo pred Gorisom.

Ne vem po čem bi si lahko mesto zapomnil. Nekje med hribi, bližje iranski meji, kot domači prestolnici, odet v brezoblično in propadajočo sovjetsko arhitekturo... skratka vukoj******.

Za zajtrk sem imel paketek, ki so mi ga pripravili v Erevanu, namesto kosila sem med potjo grizljal piškote, torej bi bil čas za en konkreten obrok. Nekaj upanja po normalni hrani mi je vzbudila tale lutka, ki v roki drži armenski kruh (ja, kruh, ne palačinke), a so bile peči tandoori v pekarni že hladne.
Drugače pa gre za lavaš, kruh, ki ga v enaki ali zelo podbni različici poznajo vsi armenski sosedje, pa tudi bolj oddaljene dežele.
Z veliko truda in hoje sem proti večeru le našel delujočo restavracijo. Moderna zunanjost, lepa notranjost, lounge glasba, menuji tudi v angleščini, ena izmed natakaric s toliko znanja angleščine (bolj ruščine), da sva se lahko vse dogovorila.
Hmm, bi moral prečrtati zadnjo besedo pod prejšnjo fotko?
Aja, v ogromnem lokalu sem bil popolnoma sam (pa ene tri kuharice in ene štiri natakarice) 😮
Menu sem raje kar odložil in vprašal kaj bi se sploh lahko dobilo v doglednem času.
Še danes ne morem skriti presenečenja nad ponujenim: koruzna juha in piščančji burrito.
Dober je bil 👌