Luknja pri luknji

Ker je potovanje z maršrutkami zelo nepredvidljivo sem se za nadaljevanje odločil za najem avtomobila. Sprva sem sicer imel v mislih nekaj majhnega, a sem se na koncu, glede na priporočila tistih, ki so že odpeljali približno tako pot, odločil za nekaj, kar je bolj oddaljeno od tal. Odločitev se je izkazala za optimalno in kljub višji ceni sem še danes vesel za svojo izbiro.

Dobil sem skoraj novega (3300 prevoženih km) Dusterja, ki je imel sicer sila šibak motor in zelo asketsko notranjost, a kar mi je bilo najbolj pomembno - z lahkoto je letel čez cestne luknje, položaj za volanom je bil udoben in imel je radio z USB izhodom :)

Ceste so katastrofalne - tole na fotki je odraz dejanskega stanja in ne kakšna izjema. Res se ne spomnim, da bi se kje na svetu še vozil po takem asfaltu - ja, sicer gre za asfalt, a izdelava je bila očitno zelo slaba, vzdrževanje pa še slabše.
Z običajnim avtom gre zelo, zelo počasi, saj je stalna nevarnost, da kje nasedeš, polomiš podvozje, uničiš gume; z Dusterjem pa je šlo bistveno hitreje, saj se mi je bilo treba ustavljati zgolj pri res velikih luknjah.

Ne vem zakaj, a pred potjo kavkaških držav nisem uvrščal med "tretje", a sem hitro spoznal, da so taki prizori tam še vedno povsem običajni.

Če je asfalt že dober, pa ga splužijo le za eno širino.

Košček poti izza volana: