Karakoram Highway

Cesta, ki povezuje Kitajsko s Pakistanom in velja za najvišje ležečo asfaltno mednarodno cesto (eh, vedno se nekaj izmislijo, da je NAJ) je bila tudi že zelo dolgo na mojem spisku popotnih želja in vsaj delno sem se potolažil z enodnevnim izletom do jezera Karakul.

Prvi kilometri, ki iz Kašgarja vodijo proti jugu so nižinsko dolgočasni, ko pa cesta zavije bolj proti zahodu, v kanjon reke Gez, postane vse skupaj zelo pestro.

Ko jutranje sonce za hip razkadi meglo in oblake se prikaže vsa slikovitost narave (eh, daljnovodi so vedno fotografova nočna mora).

Barvitost hribov da vedeti, da se v njih skriva železova ruda in tako so vsi krepko naluknjani (rudniki, odprti kopi), cesta pa polna težkih tovornjakov.

Morija na Karakoramski cesti se nadaljuje od njene izgradnje (takrat je zanjo življenje "žtvovalo" nekaj sto Kitajcev in Pakistancev) pa vse do danes.

Teren je zahteven in zelo plazovit, cesta pa strateškega pomena.

... potem se pa cestni vzpon umiri in izza ovinka se prikaže majhno "naselje" delno zidanih, delno pločevinastih koč. Strehe so obtežene s kamni, zidovi pa z jeklenicami pritrejni v tla - hmmm, očitno mora dobro pihati.

Prebivalci so v glavnem Kirgizi, a se najde tudi kak Ujgur. Hmm, še najbolje se jih loči po pokrivalih.

Višinomer mi je kazal premalo (slabih 3300 mnm), da bi bilo to jezero Karakul, a po slikoviti lepoti se mi je zdelo, da smo na cilju. Težko bi si predstavljal, da je opevani Karakul lahko lepši.

Občudoval sem prave pravcate sive sipine, ki se spuščajo v temno modrino jezera... puščava, voda, 3300 m med zasneženimi hribi... Vauuu. Šele doma sem ugotovil, da gre za jezero Bulungkol (kar naj bi v ujgurščini pomenilo nekaj takega kot Kotno/vogalno jezero)

Za vogalom pa povsem drugačne barve... Lepo.

A mi smo kar nadaljevali, malo po asfaltu...

... malo po makadamu (spet gradnja nove ceste), a vztrajno vse višje proti zasneženim goram.

Na 3645 mnm smo se ustavili ob nič kaj privlačni vodi. Jah, vreme jo je zagodlo in s tako opevano lepoto jezera Karakul ni bilo nič. Na jezerski gladini se ni odseval slavni Muztagh Ata, niti še malo višji Kongur Tagh. Bilo je le vetrovno, hladno, neprijazno vreme, z vonjem po svežem snegu.

 Na drugi strani jezera jurte...

 .

... za katere se je izkazalo, da so kar betonske...

... kljub satelitski anteni zunaj, pa notranjost ni nič kaj sodobna.

Zaradi vremena je bilo treba kar pohiteti nazaj, a sneženje nas je ujelo še pred nižino.