ata sta razmišljala kakšno bo poslej življenje v Sa Pi brez mene
a vseeno je napočil čas, da se poslovim.
Tudi Lao Cai ni več tisto kar je bil pred trinajstimi leti. S Kitajske smo prišli čez star železniški most in mejne formalnosti (s podkupnino namesto "zdravniškega pregleda") opravili v mali, zatohli bajti. Sedaj pa je pot preusmerjena na nov most, ki ga je pa vseeno treba prepešačiti in na obeh straneh so nove, velike, betonske zgradbe.
Ja, pešačenja v vroči vlagi je bilo res veliko in spet sem dodobra preklel vse objektive, baterije, polnilce, kable... in razmišljal o nahrbtniku s koleščki. S časom sem bil zaradi prepozornih kitajskih mejnih uradnikov zelo na tesnem in pred nakupom avtobusne vozovnice sem moral najti še nekaj, kjer bi si kupil juane. Pot mi je lil v potokih (skoraj dobesedno), da sem našel bankomat, ki mi je začuda (vsaj glede na vse težave, ki sem jih imel v prihodnosti) izpljunil juane in da sem še pravočasno ujel bus do Kunminga.
Ne, ne, ne! Namenoma sem izbral dnevno vožnjo, da bi se izognil "spalniku", a na mojo velikooooo žalost me je čakala vožnja prav s kitajskim spalnikom. V busu so namesto sedežev "postelje" - tri v vrsto in v dve nadstropji. Glede na to, da so kitajski busi manjši od tistih, ki smo jih vajeni v EU (oh, da raje ne omenjam kakih južnoameriških cama busov) si lahko vsaj delno predstavljate radodarno velikost postelj :(
Za razliko od moje prejšnje travmatične izkušnje s spalniki mi vsaj tokrat 40cm široke in kakih 160cm dolge ograjene postelje ni bilo treba deliti še z velikim nahrbtnikom. Vseeno se pa ni delo ležati (hmmm, le kako naj bi spravil 190cm v 160cm ograjen prostor) niti sedeti, ker je bila postelja v nadstropju pač nekje v višini mojih ramen, ko sem se vsedel. Edina sreča je bila, da sem bil vsaj na sredini in sem potem napol ležal, napol sedel, tako da sem nogi dal na L in D stran od postelje.
Osem ur NI minilo, kot bi mignil.
V Kunmingu sem se prvič resno spopadel s kitajskim neznanjem tujih jezikov. Na busni postaji sem se hitro zapodil k postajališču taksistov, a prav z nobenim nisem mogel komunicirati drugače, kot z rokami. Edina rešitev je bil tako vnaprej pripravljen "slovarček" s kitajskimi pismenkami (moja dobra priprava na pot se velikokrat obrestuje ;)) s katerim sem se dogovoril za prevoz do železniške postaje. Nakup karte tudi s slovarčkom, potem mi je pa ostalo še tri ure časa, da sem si lahko privoščil prvi obrok - mali zavitek piškotov.
Hardsleeper je bil presenetljivo udoben (šlo je za nov, dvonadstropni vlak) in izjemno čist (sploh, če imam v mislih kitajske navade). Kupe sem si delil z mladim parom, s katerim mi je uspelo celo spregovoriti par stavkov v kitajski angleščini.
Ni komentarjev:
Objavite komentar