Dovolj je bilo bluzenja med čajevci in skrajni čas, da se zapodim proti morju - vedel sem, da me čaka dobrih 300km, a niti sanjalo se mi ni v kakšnem stanju bodo ceste.
Turističnemu Mai Chau sem se popolnoma izognil (prejšnjič sem si tu že omislil zaslužen odmor in zajtrk).
Kako je bilo pred sedmimi leti: KLIK
Tokrat izbrane glavne ceste, sicer še vedno slikovite, a bistveno manj od tistih, po katerih sem šel prejšnjič, preko Pulonga. Je bilo pa kar veliko vzponov in spustov.
Ko sem hribe pustil za seboj in se je cesta zravnala, je bil čas za prvi pravi počitek... in spet se je pokazala ogromna razlika v izbiri motorja. Če sem prejšnjič prišel v Ninh Binh v bolečinah, na robu joka, sem si tokrat vzel slabo urico, da sem se pretegnil, pojedel "kosilo" (KFC) in slekel par slojev oblačil (tu je bilo že zelo prijetno toplo). Čeprav sem imel en klump od motorja, pa je AirBlade svetlobno leto boljši od počasnega Blade.
Prvih dvesto km v znamenju hribov, zadnjih sto pa v znamenju vode - poleg številnih mostov še "trajekt". Po pravici povedano je bilo to tudi edino, kar je popestrilo monotonost ravnine - je bila pa vožnja toliko hitrejša.
Še krepko v svetlem delu dneva sem prišel do cilja, se namestil v izbranem prenočišču, šel pogledat morje in si kupil večerjo ;)
321km ob vsem dopoldanskem ustavljanju med čajevci je za vietnamske razmere odličen rezultat.
