Plima in oseka

Pri meni se pogosto začne tako, da na spletu opazim kakšno zanimivo fotko, ki jo potem (včasih z lahkoto, drugič z ogromnim trudom in večurnim brskanjem) lociram in si kraj zabeležim med želene cilje - nikoli ne veš kdaj in kam te v prihodnosti zapelje pot ;)
Zgornja fotka je moja, a tista, ki sem jo slučajno našel na spletu je bila podobna (no, bistveno bolj barvita) in mi je dala veliko dela, da sem našel točno lokacijo...

In prišla je pot in zabeležena lokacija le kakšnih 150km južno od Hanoja in seveda me je pot iz prejšnjega zapisa KLIK vodila točno sem.
Sem že napisal, da sem po prihodu imel še dovolj časa, da sem se zapeljal na obalo, pogledat morje. Ja, morje je bilo res povsem do obale :) Vem, da se smešno sliši, ampak me boste razumeli v nadaljevanju.
Skratka, morje je segalo povsem do obalne poti, čolni so lepo valovali v globoki vodi... niti duha in sluha o kakšni mivki na kateri so kolibe na kolih. A sem bil povsem pomirjen, celo zelo vesel, saj je to pomenilo, da je trenutno plima in da imam ogromno srečo, da bom doživel oseko ob sončnem vzhodu.

 

Kar krepko pred sončnim vzhodom sem zajahal motor in se zapeljal do morja - no, do tam, kjer je bilo morje včeraj. Čolni niso več plavali, vse kolibe so bile na suhem in od vse vode so ostale le luže - tokrat o morju ne duha in sluha.

Kakorkoli sem se trudil, napenjal oči in raztegoval teleobjektiv, morja nikjer. Saj bi si mislil, da je to zato, ker se dan še ni prebudil, je bilo še dokaj temno in zelo megličasto.

Ko se je rdeča kroglica prebila skozi meglo je bila že kar visoko in mene je začelo skrbeti. Ne zaradi morja, ampak zaradi fotk ob sončnem vzhodu, ki jih ne bo.
Kletvica ali dve ob misli, da imam zadnje dneve res izredno smolo z vremenom, potem pa veseli preblisk ob spominu na Burmo KLIK ko najlepša svetloba pride šele po vzhodu sonca.

Ok, torej imamo čas, da povem nekaj o izginulem morju ;)
Đồng Châu ni edini kraj s tako veliko razliko med plimo in oseko (povprečje nekje 3-4m, ob mlaju in ščipu več), je pa eden redkih, kjer se kopno ob oseki "odmakne od obale" za cca. 4km.
Ker je morski relief v tem predelu že tako zelo položen in ker Rdeča reka v svoji delti tisočletja nalaga sedimente, je dno zelo ravno in ko se gladina spusti za par metrov, se morje umakne za par kilometrov.

 

Sonce se je dvigalo, meglice so se nekje redčile, drugje gostile, svetloba pa se je vseskozi spreminjala.

Počasi se je videlo, da je nekje daleč res morje in da se bo iz ure v uro bolj približevalo stalni obali.
Aja, kolibe na kolih - za ribiče in nabiralce črvov ter školjk, za zavetje, za skladiščenje, da jim ni treba vedno pešačit na obalo...

Stran od sonca je bilo pa še vedno vse zelo megličasto - tako, meni za prikaz kako bi bilo, če bi imel tako smolo, kot pred dnevi v Sa Pi.

Ja, fejst me je mikalo, da bi se tudi sam sprehodil vsaj do bližnjih kolib, a sem hitro ugotovil, da z obutvijo ne bo šlo (nisem imel nič rezervnega, tu bi bilo pa vse mokro in blatno), bos pa res nisem hotel, ne, da bi bil "fin", ampak s svojo težo sem bil takoj vsaj do gležnjev v blatu, v katerem pa ostre školjke in bogsivedi kakšne druge stvari (žal smeti vsepovsod).

Jutranja magična svetloba je pojenjala, pa tudi čas je bil, da se premaknem naprej - me je čakalo še kar nekaj nenavadnih zanimivosti.

Aja, delovni pogoji za fotografa, opazovalca so bili nedvomno boljši od nabiralcev školjk.