Za krvavi del zgodbe pa skrbijo "brusilci jezikov".
Ko sedaj gledam fotke, mi je, milo rečeno, malce nelagodno (želodček se mi bo vsak čas obrnil), a med fotkanjem je bilo povsem drugače. Sva se na to temo s Kim pogovarjala že pred, med in takoj po končanem festivalu in si bila enotna, da te med fotkanjem zagrabi nekakšen fotoadrenalin in vse misli posvetiš iskanju kadra, kompozicije, nastavljanju kompenzacije osvetlitve.... Nefotografskih čustev praktično ni, je zgolj težnja po iskanju čimboljše, čim bolj zanimive in zgovorne fotke.
Sedaj v bistvu šele razumem delo fotoasistentov, pomočnikov ali zgolj spremljevalcev, ki jih imajo nekateri reportažni fotografi. Če nič drugega, pomagajo vsaj pri zavedanju okolice in opozarjanju na okoliščine, ki niso vedno prijazne - včasih so lahko zelo nevarne ali celo usodne.
Ni komentarjev:
Objavite komentar