Čisto malce se le razlikujem, saj sva se letos s Kim pripeljala s kombijem, pred dobrimi štirimi leti pa sem ga zapustil s t.i. speedboatom - s čolnom, ki ga poganja avtomobilski motor. Drvi "kt sneta skira", ropota pa kot avion ob vzletu. Za varnost dobiš dva koščka polivinila, ki si ju zatlačiš v ušesa, preveliko čelado in premajhen rešilni jopič. Če je čoln poln potnikov, je prostor zeloooo skopo odmerjen - pripada ti nič več in nič manj kot 40cm tal na katere moraš spraviti noge in zadnjico... Ena izmed najbolj neprijetnih voženj na mojih potovanjih - po šestih urah sem bil praktično na robu živčnega zloma.
Večina turistov/obiskovalcev Luang Prabanga v resnici mesteca sploh ne zapusti, a vsaj nekaj je takih (v glavnem individualnih popotnikov), ki si gredo pogledat bližnje (cca. 25-30km) slapove Kuang Si.
Prvič sem jih videl l.1999 in bil več kot navdušen.
(fotka iz starih dia časov)
Toliko bolj sem bil zato negativno presenečen, ko me je pozimi 2006 pričakalo pravo nasprotje - malo vode in malo zelenja.
Letos, ob koncu deževne dobe sem pričakoval podoben prizor, kot pred enajstimi leti, a je bilo vode vseeno bistveno manj (globalno segrevanje?).
Je pa res tudi to, da ni bistvo samo v enem slapu, pač pa v celotni okolici, ki je prav zares čarobna.
Še lepše pa je, ko vso to lepoto doživiš povsem neposredno, z ohladitvijo v modrozeleni vodi, med tolmuni in kaskadami. Uh, kako paše po vročem in napornem dnevu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar