Odgovor je (lahko) povsem preprost - ker je fajn, ker mi je tam všeč. Ali pa veliko bolj kompleksen...
Če bi šlo le za "must see" turistične znamenitosti, bi šel v deželo enkrat, mogoče še enkrat, tako se pa po malem vračam že 26 let in vedno znova odkrijem kaj novega, zanimivega.
Ja, Vietnam se je seveda v teh letih močno spremenil, za zahodnjaškega popotnika v marsičem tudi na slabše, nasploh se mi zdi, da nas ne potrebujejo več. Covidna leta in vojna v Ukrajini pa so, sicer na zelo trd način, Vietnamce očitno prepričala, da gre tudi brez Korejcev, Kitajcev in Rusov. Še par let gospodarske rasti in postali bodo povsem turistično samozadostni (kolikor niso že do sedaj).
Oblika turizma se tem dejstvom hitro prilagaja in verjemite mi, da je daleč od tistega kar išče kak zahodnjak. Npr. - predstavljajte si Postojnsko jamo osvetljeno z mavričnimi barvami, umetnimi kapniki v obliki srčkov, z IG točkami za fotkanje... na Triglav bi pa vozila gondolska žičnica...
No, zaradi tega zagotovo ne hodim v Vietnam ;)
Ima pa dežela še en drug obraz, ki se skozi leta le malenkostno spreminja, ostaja avtentičen, prijazen - le težje je dosegljiv in zato (hvalabogu) manj popularen.
Praktično edini način, da spoznaš to plat Vietnama je, da si najameš motorno kolo (ne, niti z avtom z najetim šoferjem ne bi šlo povsod) in na tak način sem v zadnjih letih (ob tisočerih km) spoznal veliko zanimivih stvari.
Ponudnikov najema motociklov je ogromno, zanimivosti za oglede še več - le v čem bi torej bil problem, da se za tako obliko potovanja ne odloča več turistov/popotnikov.
Kdor se je že seznanil z vietnamskim prometnim kaosom, se bo verjetno zelo, zelooooo težko odločil za to, da se še sam preizkusi v njem ;)
A se ovire s tem še ne končajo. V bistvu je tu šele začetek.
Zaradi zgoraj omenjene turistične samozadostnosti je zelo težko najti izposojevalnico, ki ne bo imela spletne strani zgolj v vietnamščini, kjer ne bo komunikacija zgolj prek telefona in kjer za varstvo ne bodo zahtevali osebnih dokumentov.
No, tokrat mi je skoraj vse uspelo - z angleščino sem (preko FB in WhatsApp) rezerviral motorček, za primerljivo ceno, brez varščine v obliki potnega lista... V sami izposojevalnici potem ni bilo več duha o kaki angleščini (debelo uro sem se pogovarjal preko telefonskega prevajalnika) in tudi motorček ni bil pravi :(
No, po večernem ponovnem obisku (ja, spet s pomočjo prevajalnika) sem dobil daleč najboljši motor do sedaj in se uspešno zapodil v nove dogodivščine :)
V tako veliki deželi, kot je Vietnam, ne moreš kar križarit z motorčkom sem ter tja, v upanju, da boš že videl kaj zanimivega. V bistvu je iskanje zanimivih točk daleč najbolj zapleten in dolgotrajen postopek pri mojem načrtovanju poti. Desetine ur porabim za gledanje zemljevidov, branje blogov, prevajanje vietnamskih strani... ampak meni potem doživeto to odtehta.
Super so mi ogledi t.i. obrtniških vasi - pogosto je navada, da se celotna vas ukvarja le z eno obrtjo, le pojmovanje "vasi" je povsem drugačno, kot pri nas. Včasih gre za par hiš, ki so v strnjenem naselju drugih "vasi", včasih se kar držijo večjih mest, le redko pa gre za povsem samostojna naselja, stran od mest.
Temu primerno je potem tudi iskanje obrtnih delavnic - še dobro, da se skoraj vse dogaja na ulicah, dvoriščih, odprtih garažah.
Včasih jih najdem takoj, ker so kot tovarne KLIK, včasih me na obrt opozori že dogajanje na vstopnih ulicah, včasih je potrebna vožnja vse naokrog, včasih je potrebno tudi "vprašati" - pokazati fotko, tistega kar iščem...
Meni je tak način potovanja po stranskih poteh zelo všeč - zaradi tega kar vidim, še bolj pa zaradi srečevanja in interakcije z ljudmi. Se marsikaj pomenimo, čeprav običajno čisto nič ne razumemo drug drugega, se čudimo in velikoooo smejimo.
Ja, fajn je!
Ni pa za vsakogar ;)
Ni komentarjev:
Objavite komentar