Marija & Klemen Klemen

Še manjkajoča in obljubljena zgodba.
Na poti do Tikala sem imel priložnost izbire sedeža na minibusu in s tem tudi možnost izbire soseda. Hiter pogled po busu, ki se mi je ustavil na luštni in fejst punci, ki ni imela soseda. No, se bova pa stiskala, no problemo, saj sem stuširan (kar je na takih poteh kar podatek :))
Saj se mi je kar zdelo, da je preveč fejst, da bi bilo vse v redu.
Prava ketna okrog vratu, cel kup verižic okrog gležnjev...hmm, mal nepraktično za potovat, a na to sem že kar navadil - take so pač novodobne "popotnice". Ohlapno krilo je sicer lahko praktično za marsikaj, nikakor pa ne za posedanje po kamnih v džungli, kjer kar gomazi drobnih živalic. Japonke (nekateri jim pravijo flip-flop) pa sploh niso ustrezna izbira za hojo po vseh tistih koreninah, drsečih kamnih in (spet) po tleh polnih življenja.
Tik pred prihodom na cilj pa še izdatno pudranje. ???? Haloooooo. WTF.
Bi na vse skupaj pozabil, saj sta se najini poti že pri prvih templjih ločili. Marko v džunglo, Marija pa se je sede na travi zazrla v piramidi. No, pa sva se srečala še enkrat. Po parih urah sem se spet vrnil k glavnima templjema in dekle je še vedno vztrajalo tam. Sedaj se je celo "pridružila" obredu, ki so ga med piramida izvajali domačini (ne, ni šlo za turistično folkloro, ampak za dejanski domačinski/majevski obred).
Eh, poznam take pacientke (in paciente), sem jih videl že na Machu Picchuju, pred Angkor Watom, v Tiwanakuju, v Varanasiju in celo pred Taj Mahalom kako meditirajo in se poistovetijo z domačinsko kulturo in vero.
Kakšna poistevetnost neki. Ne me basat. Ljudje živijo v svojem svetu, z verižicami, pudrom in včeraj prebrano new age-vsko literaturo, a so svetlobna leta daleč od bistva tistih krajev. Ne, ne da se z joga pozo ali s sklenjenimi rokami doživeti stoletja ali tisočletja starega običaja, verovanja...

In kaj ima Klemen Klemen pri vsem tem?
Tako, kot so pri njemu priljubljene keš pičke, tako tudi jaz ljubim opisane primerke.