V deželi Shqiptarjev

Na Ohridu so nas strašili glede poti čez gorati del proti jugu Albanije, češ, da se še LandRoverja polomi, da itak južno od Tirane ni ničesar...
Pa ni bilo tako hudo. Cesta je bila vsepovsod, resda ozka, zavita, vzpenjajoča in spuščajoča se, dostikrat zelo luknjičava, a prevozna. Vedoč, da imam daleč največ izkušenj (ja, res je - brez kake lažne skromnosti) z vožnjo po takih in tujih cestah, sem se zjutraj vsedel za volan in do popoldneva prepeljal vse ovinke do Gjirokastra, kjer se je začela boljša cesta.

Že par km čez mejo so nas "pozdravili" prvi (in zelo številni) ostanki Hoxhajevega režima.

Pokrajina je bila razgibana, slikovita, divja, fotogenična, vredna vseh ovinkov.

Žal pa tega ne morem trditi za vasi in mesta skozi katere smo se peljali. Kakorkoli se je že imenoval *izem, ki ga je vpeljal Enver, naredil je ogromno slabega in zdi se mi, da so posledice krepko vidne še danes. Brezosebna gradnja, blokovska naselja v vaseh, nobenega vzdrževanja, vsepovsod propadanje. Hmm, v bistvu že videno - lani v Moldovi.

Gjirokastër/Gjirokastra je ena izmed top turističnih destinacij v Albaniji. Staro mesto pod zaščito UNESCA. Name ni naredil kakega posebnega vtisa. Mogoče sem že preveč razvajen.

Ali pa se razlog skriva v bolj natančnih pogledih.

Kvaliteta bivanja v novem delu.

Še nekaj prepoznavnih značilnosti Albanije: satelitske antene, zbiralniki vode in - sploh ne nazadnje, kaj šele najmanj pomembno - Mercedesi (o tem kaj več pozneje).

Tudi Butrint z arheološkimi ostanki grško/rimskega mesta me ni prav nič navdušil. Žal se ne more primerjati z videnim v Atenah, Rimu, Tuniziji, Maroku, Turčiji, Siriji...

Sarandë/Saranda - tipičen primer hitro razvijajočega se albanskega načina "turizma". Vsepovsod raztresena, že na prvi pogled slabo (ali pa sploh ne) načrtovana gradnja, predimenzioniranost objektov, brez kakršnekoli skrbi za okolje... Beton in opeka. Žalost.

Na poti proti severu. Slabe ceste so se izmenjavale...

...s povsem novimi.

Bolj kot ne edini smerokaz v J Albaniji. GPS kartografije seveda tudi ni, tako nam je za navigacijo preostalo edino "ustno izročilo" :) Ničkolikokrat smo se ustavili in spraševali po pravi smeri.

Lepota albanske obale.

Z nekaj napakami.





Na eni strani revščina, na drugi pa definitvno največje število Mercedesev na kvadratni meter asfalta (in makadama). Novi, najnovejši, stari, kupljeni, podedovani, "uvoženi", "spedenani", razpadajoči... dežela jih je polna.

Tamo gdje sunce vječno sja, tamo je....

...Makedonija
Za začetek Mavrovsko jezero.


S številnimi zastavami izgleda kot budistična gompa, a gre za pravoslavni samostan Sv. Jovan Bigorski.

Zgolj zaradi poroke mi je na hitro uspelo narediti par posnetkov - ja, smo se že kar privadili na prepoved fotografiranja v notranjosti. Res škoda, ker bi prav rad pokazal vse bogastvo čudovitih rezbarij, po katerih slovi ta samostan.

Menda sta oba arhitekta, ki sta delala na obnovi samostana in zato tudi dobila izredno možnost poroke v tem okolju.

Samostansko življenje, ko ni porok ;)

Nad Ohridom sem bil zelo razočaran. Veliko kiča, nobene romantike, starih časov ni več. HDR obdelava zato, da razbije dolgočasnost in pričara vsaj malce razgibanosti - skratka, da izgleda lepše, kot je v resnici.

Ohridski biseri - ena redkih krajevnih značilnosti, ki se je še ohranila.

Najbolj znana cerkev v Makedoniji - Sv. Naum.

Je treba spet povedati, da je fotografiranje v notranjosti prepovedano?

No, končno en, ki ni imel nič proti fotografiranju, celo razkazoval se je.

Kosovo republik

Lani se je foto potepanje (po Romuniji in Moldovi) kar dobro obneslo in smo se odločili, da gremo spet na pot. Spet med "nerazvite, tokrat na jug. Zbralo se nas je za pravljično število fotografov (brez Sneguljčice), najeli smo kombi in v petek popoldan (smo morali počakati, da so na kombiju zamenjali zavore // če bi še gume, bi bilo pa sploh OK) zdrveli vse do Peči.

Kosova se medlo spomnim še iz ranjke Juge in kaj dosti se ni spremenilo. Opaziti je bilo le veliko novogradenj in neizmerno število bencinskih črpalk, vsako s svojim imenom.

Rugovska klisura je bila prvi foto postanek.

Ironija, da smo si na Kosovem največ časa vzeli za ogled srbskih samostanov. Pečka patriarhija ima prav posebno vlogo v srbski zgodovini in (sprva zelo nejevoljna) redovnica nam je veliko povedala o zgodovini cerkve.

Fotografiranje v notranjosti je bilo najprej strogo prepovedano, celo fotoaparate smo morali pustiti pred vhodom v cerkev, na koncu pa se je redovnica le omehčala in nam dovolila par minut škljocanja.




Naslednji postanek: Visoki Dečani. Tako kot Pečka patriarhija tudi ta samostan za novozgrajenim, visokim zidom in močno zastražen, z do zob oboroženimi vojaki mednarodnih sil.

Fotkanje v notranjosti spet prepovedano. No, Mirko je menil, da bi se dalo kaj urediti in je za dovoljenuje vprašal enega "domačina", pri tem pa nerodno omenil, da prihajamo iz Slovenije. "Ne može", je bil jedrnat in glasen odgovor. Neprijazen pogled je stavek le še dopolnil.
Usmiljenje je za trenutek pokazal le en redovnik.

Po zaviti cesti proti Makedoniji.

Šarplanina je bila še krepko zasnežena.

V dolini pa se je prebujala pomlad.

Fotke

Več fotk s spodaj opisanega potepanja - klik na naslov vas povede na strani s fotkami; pri nekaterih lahko vidite tudi točno lokacijo, kjer so bile posnete - klik na view map

Kolumbijke


Zali Mehičani :)


Mariachi


Granada (Nikaragva)


...se nadaljuje...
(v odvisnosti od moje pridnosti/lenobe)

London

Sem preveč len, oziroma ne vidim kakšnega posebnega smisla v pisanju dnevnika in sem si že pred leti rekel, da domači bloger sigurno ne bom.
Še več - kar nekaj poti se mi je zvrstilo in se mi ni zdelo vredno, da bi o tem kaj napisal. Zato sem sam toliko bolj presenečen, da sedaj tole pišem. Hmm, saj nekaj zveze s potovanji je, čeprav pišem na domači tipkovnici.
Pred parimi tedni je Marjetka (Daisy) iz londonskega Tower Bridga opazila eno mojo fotko iz Isfahana in ji je bila tako všeč, da se je odločila, da jo bodo naslednjih pet let razstavljali v eni največjih londonskih znamenitostih (da ne pozabim - razstavljene bodo še druge fotke mostov z vsega sveta ;)).
Hitro vsi v London preverit, če je res. :))

Eh, da vam prihranim nekaj drobiža (pravijo, da je recesija) - takole menda izgleda:

Srečen sem

da sem se rodil v Sloveniji/Evropi, da imam tako razkošje pitne vode, da se lahko z njo tudi umivam, da imam več hrane, kot jo lahko pojem, da se s svojim avtom vozim po asfaltu in da so mi dostopne vse internetne avtoceste. Vem, da je ogromno ljudi, ki imajo še mnogo več, a hkrati tudi vem, da jih je na milijone, ki nimajo niti delčka tega in tudi na tej poti sem jih srečeval na vsakem koraku.
Srečen sem, da sem spet doma.



Pod črto - bilo je potovanje z ogromno vožnjami:
- 27 ur sem presedel na letalih
- 26 ur na letališčih
- 96 ur pa sem trpel na avtobusih, minibusih, kombijih in taksijih

V svojo statistiko sem zabeležil 6 novih držav (Panama, Kostarika, Nikaragva, Salvador, Honduras, Belize), 3 nova letališča (Barranquilla, Panama City, Mexico City) in 4 nove letalske družbe (Brit Air, Copa, Aviacsa, Aero Republica).

Marija & Klemen Klemen

Še manjkajoča in obljubljena zgodba.
Na poti do Tikala sem imel priložnost izbire sedeža na minibusu in s tem tudi možnost izbire soseda. Hiter pogled po busu, ki se mi je ustavil na luštni in fejst punci, ki ni imela soseda. No, se bova pa stiskala, no problemo, saj sem stuširan (kar je na takih poteh kar podatek :))
Saj se mi je kar zdelo, da je preveč fejst, da bi bilo vse v redu.
Prava ketna okrog vratu, cel kup verižic okrog gležnjev...hmm, mal nepraktično za potovat, a na to sem že kar navadil - take so pač novodobne "popotnice". Ohlapno krilo je sicer lahko praktično za marsikaj, nikakor pa ne za posedanje po kamnih v džungli, kjer kar gomazi drobnih živalic. Japonke (nekateri jim pravijo flip-flop) pa sploh niso ustrezna izbira za hojo po vseh tistih koreninah, drsečih kamnih in (spet) po tleh polnih življenja.
Tik pred prihodom na cilj pa še izdatno pudranje. ???? Haloooooo. WTF.
Bi na vse skupaj pozabil, saj sta se najini poti že pri prvih templjih ločili. Marko v džunglo, Marija pa se je sede na travi zazrla v piramidi. No, pa sva se srečala še enkrat. Po parih urah sem se spet vrnil k glavnima templjema in dekle je še vedno vztrajalo tam. Sedaj se je celo "pridružila" obredu, ki so ga med piramida izvajali domačini (ne, ni šlo za turistično folkloro, ampak za dejanski domačinski/majevski obred).
Eh, poznam take pacientke (in paciente), sem jih videl že na Machu Picchuju, pred Angkor Watom, v Tiwanakuju, v Varanasiju in celo pred Taj Mahalom kako meditirajo in se poistovetijo z domačinsko kulturo in vero.
Kakšna poistevetnost neki. Ne me basat. Ljudje živijo v svojem svetu, z verižicami, pudrom in včeraj prebrano new age-vsko literaturo, a so svetlobna leta daleč od bistva tistih krajev. Ne, ne da se z joga pozo ali s sklenjenimi rokami doživeti stoletja ali tisočletja starega običaja, verovanja...

In kaj ima Klemen Klemen pri vsem tem?
Tako, kot so pri njemu priljubljene keš pičke, tako tudi jaz ljubim opisane primerke.

Mehikanarke

naj mi oprostijo, a tako nesimpatičnih in neprivlačnih žensk še nisem videl nikjer po svetu. Nobene miline, gracioznosti, urejenosti, nobene lepote... Niti ene take nisem videl, da bi se za njo obrnil, da bi rekel, da je luštna, da je fejst, kaj šele, da bi rekel vauuu.
Že pred leti sem ugotovil, da so bolj kot ne "štirioglate", da ni pravega razmerja med višino in širino. Še enkrat potrjujem prvotno ugotovitev.
Sicer ne vem koliko mehiških telenovel je dejansko res mehiških, a vse tiste ženske so zgolj fikcija, takih enostavno ni!

Teotihuacan

Ponovno namesto na zajtrk, na avtobus. Jah, fotografska je težka ;)
Seveda se je zgodba s trumami turistov ponovila, le da se mi jih tokrat ni ljubilo čakati - prve velike skupine so začele prihajati, ko sem imel fotkanje in tričetrt urno pešačenje do izhoda že za seboj.
Me pa resno zanima ena druga zgodba. Nekako mi je še jasno zakaj so se Azteki, Maji, Inki, Egipčani, Kmeri,... ozirali proti nebu, a nikakor mi ne gre v račun zakaj so si s tako strmimi stopnicami oteževali dostop.
Naj pove, kdor ve.

Viva la Mexico

Prihod v prestolnico je bil nadvse spektakularen - dobre pol ure nizkega preleta nad (delom) mesta, razsvetljenim z milijoni in milijoni lučk. Sem že vzletal/pristajal nad ogromnimi mesti (Delhi, Mumbai, Sao Paulo, Rio, Singapur,, Bangkok,...), a prav z nobenim ni primerjave. Naslednje silvestrovanje torej nad Ciudad de Mexicom ;)
Je pa cena za vso to razkošje izredno visoka. Že od daleč, z letala, se vidi črn klobuk nad mestom, še huje pa je, ko si na tleh in je ob sončnem in "jasnem" vremenu mesto zavito v smog, dihanje pa je podobno tistemu na robu vulkanskega kraterja, ko med zobmi čutiš prah in ko z vsakim vdihom misliš, da si pogoltnil še kos brusnega papirja.

Sličic ni, ker mi je teta stjuardka rekla: "Switch off all electronic devices".

Merida - ciudad digital