Skok v Sovjetsko zvezo leta 1972

Nepričakovano mi je ostal dan viška in ker nikjer na vidiku ni bilo peščene plaže in modrega morja, da bi se dal na off, sem se odločil, da pogledam še osrednje-severni del z velikimi mesti.

Kljub zelo luknjavi cesti sem bil presenetljivo hitro v Vanadzoru, tretjem največjem mestu v Armeniji (cca. 90.000 prebivalcev), ki naj bi bilo tudi pomembno križišče prometnih tokov.



Zadnji del prejšnjega stavka sem napisal v pogojniku zato, ker so ceste v vse smeri iz Vanadzora (da o ulicah po mestu ne izgubljam besed) v tako slabem stanju, da bi težko govoril o kakšnih tokovih - gre zgolj za kapljanje čez luknje.
Ja, ampak tu je še železnica - mogoče je pa na tem področju kaj drugače - s temi mislimi sem obiskal glavno železniško postajo.
Vstopim, naredim fotko in skoraj pristanem v zaporu. Ne, ne hecam se.
K meni je pristopil možak v vojaški maskirni uniformi in mi začel nekaj grozeče govoriti v armenščini, na mojo angleščino in slovenščino pa nadaljeval v ruščini, tako da sem dojel, da je prepovedano fotkati strateške objekte in kakšne probleme bova imela oba, če bom nadaljeval.
Čaki, čaki - saj je samo povsem prazna postaja, se nisem hotel odgnati in z veliko prepričevanja (haha, kolikor sem ga premogel s slovensko-hrvaško-srbsko-rusko mešanico besed) in nekaj smeha ter trepljanja po ramenih mi je uspelo posneti še drugo stran, a sem hkrati dobil resno opozorilo, da mi ne bi padlo na pamet, da bi nadaljeval kje zunaj.
Da ne pozabim na železniške tokove - vsak dan pripelje v Vanadzor en vlak, ob parnih dnevih iz Erevana, ob neparnih pa iz Tbilisija, ampak leta 1972 je bilo vse drugače - to prikazuje tudi velik relief sovjetskih železnic na steni postaje.



Nasploh se mi je ves čas zdelo, da je mesto obstalo v letu 1972.
Takrat je bilo tu eno izmed največjih središč kemične industrije velike države in menda ne samo za civilne namene. Govorice pravijo, da so izdelovali tudi prepovedano kemično orožje in da je bila skrb za okolje malce vprašljiva, saj naj bi bil zrak tako onesnažen, da je razgrajeval najlonska oblačila, ki so bila takrat popularna.
Velika večina industrije je ob razpadu Sovjetske zveze propadla in celoten severni del mesta zavzemajo razpadajoči industrijski objekti na (verjetno) težko onesnaženih zemljiščih.

Dvakrat sem se peljal skozi mesto, da sem res verjel svojim očem in na hitro naredil še fotko strateško pomembnega javnega prevoza - najnovejši model KAvZ 685 (modelno leto 1971).

V Gyumriju (drugo največje armensko mesto) si nisem več želel potovanja v preteklost... Kljub temu, da sem vedel, da je zgodovinski del mesta uničil potres l. 1926, sovjetsko arhitekturo pa potem še hujši potres v letu 1988 sem se zapeljal skozi mesto in pofotkal le strateško najbolj pomembno točko. Ja, uganili ste, gre za železniško postajo z enako frekvenco vlakov, kot v Vanadzorju.

Ni komentarjev: