King Quality

Kako z najmanj stroški prepeljati čimveč ljudi je vprašanje celotnega tretjega sveta, a tudi odgovor je kar enak za vse »tretje« dežele. Kombiji, ki imajo pri nas oznako 7+1 ali največ 8+1 se tukaj (in drugje) hitro spremenijo v mini avtobuse. 6 vrst sedežev se da spravit notri in če odpreš okna je še nekaj stojišč. Ustavijo kjerkoli kdo pomaha z roko ali le z očmi ošvrkne mimobrzeče transportno čudo, če je treba tudi 3x na 30m in nič ne pretiravam, je pač tako, da kjer se odločiš počakat "bus" tam se postaviš in ni ti treba niti meter levo ali desno. Pri izstopu pa nadoknadiš vse tiste metre levo in desno, saj se kombi le redko popolnoma ustavi in kar nekaj prakse je potrebno, da uloviš pravi ritem izstopanja.
Prakso že imam, torej hop na kombi in z nekaj polomnjene španščine sem si organiziral izlete v okolico. V agenciji so samo za eno turo hoteli nenormalnih 75$ (matr, a je tu tudi recesija, al še niso ugotovili, da se je dolar že močno popravil), mene je pa stala kombinacija kombija, taksija in chicken busa (bom še napisal kaj to je) 4 (ja, štiri) $. Res, da sem bil prikrajšan za kosilo (za ene 5$), po drugi strani mi pa ni bilo treba s skupino v lončarsko trgovino (eh, saj poznamo te štose).
Dva dneva sem se tako vozil in mimogrede še skočil v Managuo po bus karto za naprej in nikoli nisem čakal na prevoz več kot 15 minut. Še največ prav na zadnji vožnji, ko sem se odločil in skočil še na t.i. chichen bus. Lahko si samo predstavljate zakaj jih tako imenujejo :) Gre za stare, odslužene, ameriške šolske avtobuse (ja, tisti rumeni iz filmov) v katerih se drenja ljudi za celo vas in kokoši za eno malo farmo (večje živali so na strehi).
Za pot do Gvatemale si seveda nisem želel takega prevoza in sem si zato omislil družbo z zvenečim imenom King Quality, ki je hkrati tudi edina, ki te prepelje do cilja v Gvatemala cityju brez vmesne nočitve v San Salvadorju.
Karto dobil takoj za relativno malo denarja (59$ za dobrih 16 ur vožnje skozi pol SrAmerike), zataknilo se je le pri odhodu - bus ima namreč odhod sredi noči (2:30), zadnji bus iz Granade pa odide okoli 18 in že prej so me opozorili, da je Managua ponoči sila nevarno mesto (roparji na svojih pohodih uporabljajo mačete in kar nekaj turistov je bilo resno ranjenih celo podnevi) in da bus postaja ni odprta pred 1 po polnoči.
Jah nič, sežem v denarnico po 30$ za taksi prevoz do Manague. Taksist naredi en krog okoli postaje (gre za majhno dvorišče, malo čakalnico in garažo za dva velika busa) in ker vidi tam sumljive tipe zapelje na bližnjo bencinsko črpalko in pravi, da bova počakala. Vseskozi budno opazuje dogajanje in čez kake pol ure vžge motor, se brez luči odpelje do postaje, a mi ne pusti ven vse dokler se pri ograji z bodečo žico ne pojavi oborožen stražar in me spusti na bus dvorišče.
Izbira prevoznika je bila povsem na mestu. Avtobus sicer tak, kot vsi podobni centroameriški dolgoprogaši (Jameriški cama in celo semi cama so boljši), a potnikov nas je bilo za manj kot pol busa in tako nisem imelnikogar ne spredaj, ne zadaj in ne poleg - torej olala udobja za tak bus.
1x so nas spustili ven na meji s Hondurasom in še 1x za par minut v San Salvadorju, vse ostalo pa vožnja, oziroma sedenje in čakanje na bencinskih črpalkah in ostalih dveh mejah (prehodi so bili sila tekoči) in po dobrih 16 urah v gvatemalski prestolnici.