Ja, vem, da se mesto uradno imenuje Ho Chi Minh City (po slovensko sem videl celo Mesto Hošiminh), a so mi imena mest poimenovana po raznoraznih "zgodovinskih" osebah povsem zgrešena. Stalingrad, Leningrad ali pa Kardeljevo, Titovo Velenje... dajte no, zresnite se!
Torej - Saigon, kot ga poimenuje milijone ljudi na planetu, tudi večina Vietnamcev (še posebej, ko kaj na hitro povejo in nimajo časa za razmislek), mi je eno izmed bolj antipatičnih mest, ki sem jih obiskal.
Že prvič, pred mnogimi leti, ko sem prišel iz takrat neurejene in nemirne Kambodže, se nisem počutil nič kaj dobro. Tokrat je bilo le še slabše. Vročina, vlaga, onesnažen zrak, hrup... pa bi še nekako šlo, če ne bi bilo treba biti vseskozi 101% skoncentriran na svojo varnost v prometu.
Menda je v Saigonu registriranih več kot 4 milijone motorjev, poleg njih pa je vsaj še milijon neregistriranih, prešvercanih iz sosednjih držav.
Preživeti kot pešec je kar umetnost - pločniki, kjer sploh so, so večinoma zasedeni in tako ostane le, da se vključiš v cestni promet.
Tipičen pločnik. No, pa tudi če so širši in je dovolj praznega prostora, to nikakor ne pomeni, da si kot pešec varen - motoristi hitro izrabijo pločnike za bljižnice.
Priznam, da sem predzadnji dan že stegnil roko (da grdih besed raje ne omenjam), ko me je na pločniku en stric skoraj odpeljal na sprednjem blatniku svoje Honde.
Promet se pravzaprav nikoli ne ustavi - rdeča luč v semaforju je le za strahopetce ali za tistih par, ki se jim slučajno ne mudi. Podobno velja tudi za pešce - cesto prečkaš tako, da se ne ustavljaš in vedno pričakuješ, da te bo kdo nasadil, vseeno s katere strani.
Skratka - dolgo pešačenje po mestu postane sila utrujajoče.
Z nočjo se dogajanje nič ne umiri.
Je pa res, da je naporno verjetno le za tujce - Vienamci se skoraj rodijo na motorjih.
Ni komentarjev:
Objavite komentar