Dežela 1000 cerkva - Xứ sở 1000 nhà thờ

 

Ker sem vstal še pred sončnim svitom in opravil jutranje fotkanje krepko pred prvo kavo, ki je itak ne pijem ;) in ker do Hanoja ni tako daleč, sem imel na voljo kar nekaj ur za križarjenje po okolici.

Značilnost tega dela Vietnama je ravnina (menda je povprečen naklon 1%) in neskončna riževa polja - no, saj ni čudno, ker gre za območje delte Rdeče reke.

Grobovi sredi riževih polj pa niso značilnost le tega dela, ampak celotne dežele.
V Vietnamu (po konfucijanski in posledično vseljudski tradiciji) mrtvi ne zapustijo zemlje – ostanejo v njej in z njo. Riževo polje ni samo prostor pridelave, ampak sveti prostor kontinuitete družine. Pokopati prednika blizu zemlje, ki jo družina obdeluje, pomeni stalno prisotnost, varovanje polja in ohranjanje vezi med generacijami.

Nemogoče pa je tudi spregledati glavno značilnost provinc Thai Binh in Nam Dinh - cerkve, velike cerkve na vsakem koraku, no, vsaj na vsakem kilometru in to dobesedno.

Da bo lažje razumljivo o čem govorim - zamislite si področje, nekje velikosti od Škofje Loke do Domžal in potem do Ljubljane in tu 200 cerkva. To je približna velikost območja po katerem sem se vozil in pogledal in pofotkal res le peščico vseh stavb z zvoniki. In kot se vidi ne gre za cerkvice, kot smo jih vajeni s škofjeloškega hribovja, ampak res velike cerkve, tudi katedrale.

Če pa pogledamo obe provinci v celoti, pa je vseh cerkva čez 1000 (menda se številka nagiba že k 1100) - od tu tudi naslov.

Še za primerjavo s Slovenijo: kristjanov je med Vietnamci okoli 7%, na tem območju je odstotek sicer bistveno višji, a vseeno ne presega 15%, gre pa vseeno za gosto poselitev in tako je tu več kot 3,5 milijonov prebivalcev.
Da skrajšam računico (število kristjanov, število cerkva) in preidem k rezultatu: v Sloveniji pride na vsako cerkev cca. 430 vernikov, v teh dveh provincah pa manj kot 230.
Rezultat še ene računice: "gostota" cerkva v Sloveniji je 0,15 na km2 in tu 0,36 na km2
Če ob teh podvojenih številkah glede na Slovenijo vzamemo v ozir še velikost cerkva, hitro ugotovimo, da gre za res izredno področje.
Pojasnilo glede podatkov: za Slovenijo se "uradno" štejejo tudi kapele, kar podatke o cerkvah poveča za cca. 25%

Ja, tudi mene je "firbec matral" zakaj. In sem prebrskal splet.
Gre za kombinacijo zgodovinskih, verskih, družbenih in ekonomskih dejavnikov, ki so se tam plastili več stoletij.
To območje je eno prvih v Vietnamu, kjer so že v 17. stoletju delovali portugalski, španski in francoski misijonarji in je postalo eno od žarišč katolicizma zaradi rodovitne delte, ki je podpirala gosto naseljene vasi, kjer so se krščanske skupnosti ukoreninile kljub kasnejšim preganjanjem pod vietnamskimi dinastijami.
Katolištvo se je tukaj razširjalo po celih vaseh, ne po posameznikih. Ko se je vas spreobrnila je dobila lastno cerkev, lastnega duhovnika in lastno versko identiteto.

 

To območje je bilo nekoč morje in močvirje. V 19. stoletju so zagnali velik projekt izsuševanja in za težka dela novačili predvsem revne kmete in katoličane iz sosednjih provinc, ki so bili drugje preganjani. Ti ljudje so ustanavljali nove vasi (pogosto 100 % katoliške) in prvo stvar, ki so jo zgradili, je bila kapela (ime kapela ima v Vietnamu drugačen pomen kot v Sloveniji - pogosto gre namreč za cerkve, ki so tudi večje od večine tistih, ki jih poznamo doma).
No, nekaj je pa sila podobno našim razmeram - v tem delu Vietnama je verska organizacija zelo razdrobljena in vsaka majhna vas ali celo zaselek želi imeti svojo cerkev. To je stvar prestiža in če ima sosednja vas zvonik, visok 40 metrov, bo naša vas zgradila 50-metrskega. 

Še ekonomski vidiki.
Veliko prebivalcev tega območja je po letu 1954 (delitev Vietnama) zbežalo v ZDA ali Avstralijo. Ti izseljenci pošiljajo velike vsote denarja za obnovo domačih cerkva in hiš svojih sorodnikov (hiše tu so že na zunanji videz neprimerno bolj bogate od videnega po ostalih delih dežele).
Današnji mladi iz teh vasi množično odhajajo na delo v tujino (Japonska, Južna Koreja, Tajvan, Evropa) in seveda denar pošiljajo domov.
Tisti, ki so ostali tu, se ukvarjajo s pridelavo riža (manj zahtevno kot v hribovitih delih), še bolj donosnim gojenjem školjk in kozic, obdelavo srebra in drugih kovin. Poleg tega pa je območje ob morju (kjer je zdaj velika industrijska cona) z velikimi zalogami zemeljskega plina.
 

Če bi koga zanimala tematika, bi lahko na tem področju ostal mesece in verjetno še ne bi prišel do celovitih zaključkov.
No, vsaj za malce več predstave, kot sem jo ponudil jaz (nimam drona) - če v YouTube vpišete "Flycam nhà thờ Thái Bình", boste našli številne posnetke, ki prikazujejo pokrajino, posejano z zvoniki. 

Pri veliki večini ogledanega je šlo zgolj za zunanjost, a tudi tam, kjer sem vstopil, je bila razkošnost notranjosti sorazmerna z zunanjostjo.
Ne, nikjer ni bilo videti, da bi bili kakorkoli "šparovni".

Kot že napisano - videl sem le peščico vseh cerkva (tudi največje nisem) in težko rečem, da sem bil navdušen, niti očaran, vsekakor sem bil pa nadvse presenečen in impresioniran (hmm, kako bi to izrazil v slovenščini?)
 

 

Bamboo tunel

Spet nekaj, na kar sem slučajno naletel - ampak ne na poti, temveč že doma, na spletu. Komentarji pod sličico so bili vietnamski in sila skopi, ampak z veliko truda sem našel približno lokacijo - "v bližini cerkve xyz". Shranil sličico na telefon in ko sem bil "v bližini cerkve xyz" sem ustavljal mimoidoče (resnici na ljubo sem bil jaz na motorju mimoidoč) in jim kazal fotko.

Očitno mi je uspelo najti "tunel"...

 ... ki začuda še ni IG točka.
Hmm, razen, če je v času obilnejšega zelenja kaj drugače.

Plima in oseka

Pri meni se pogosto začne tako, da na spletu opazim kakšno zanimivo fotko, ki jo potem (včasih z lahkoto, drugič z ogromnim trudom in večurnim brskanjem) lociram in si kraj zabeležim med želene cilje - nikoli ne veš kdaj in kam te v prihodnosti zapelje pot ;)
Zgornja fotka je moja, a tista, ki sem jo slučajno našel na spletu je bila podobna (no, bistveno bolj barvita) in mi je dala veliko dela, da sem našel točno lokacijo...

In prišla je pot in zabeležena lokacija le kakšnih 150km južno od Hanoja in seveda me je pot iz prejšnjega zapisa KLIK vodila točno sem.
Sem že napisal, da sem po prihodu imel še dovolj časa, da sem se zapeljal na obalo, pogledat morje. Ja, morje je bilo res povsem do obale :) Vem, da se smešno sliši, ampak me boste razumeli v nadaljevanju.
Skratka, morje je segalo povsem do obalne poti, čolni so lepo valovali v globoki vodi... niti duha in sluha o kakšni mivki na kateri so kolibe na kolih. A sem bil povsem pomirjen, celo zelo vesel, saj je to pomenilo, da je trenutno plima in da imam ogromno srečo, da bom doživel oseko ob sončnem vzhodu.

 

Kar krepko pred sončnim vzhodom sem zajahal motor in se zapeljal do morja - no, do tam, kjer je bilo morje včeraj. Čolni niso več plavali, vse kolibe so bile na suhem in od vse vode so ostale le luže - tokrat o morju ne duha in sluha.

Kakorkoli sem se trudil, napenjal oči in raztegoval teleobjektiv, morja nikjer. Saj bi si mislil, da je to zato, ker se dan še ni prebudil, je bilo še dokaj temno in zelo megličasto.

Ko se je rdeča kroglica prebila skozi meglo je bila že kar visoko in mene je začelo skrbeti. Ne zaradi morja, ampak zaradi fotk ob sončnem vzhodu, ki jih ne bo.
Kletvica ali dve ob misli, da imam zadnje dneve res izredno smolo z vremenom, potem pa veseli preblisk ob spominu na Burmo KLIK ko najlepša svetloba pride šele po vzhodu sonca.

Ok, torej imamo čas, da povem nekaj o izginulem morju ;)
Đồng Châu ni edini kraj s tako veliko razliko med plimo in oseko (povprečje nekje 3-4m, ob mlaju in ščipu več), je pa eden redkih, kjer se kopno ob oseki "odmakne od obale" za cca. 4km.
Ker je morski relief v tem predelu že tako zelo položen in ker Rdeča reka v svoji delti tisočletja nalaga sedimente, je dno zelo ravno in ko se gladina spusti za par metrov, se morje umakne za par kilometrov.

 

Sonce se je dvigalo, meglice so se nekje redčile, drugje gostile, svetloba pa se je vseskozi spreminjala.

Počasi se je videlo, da je nekje daleč res morje in da se bo iz ure v uro bolj približevalo stalni obali.
Aja, kolibe na kolih - za ribiče in nabiralce črvov ter školjk, za zavetje, za skladiščenje, da jim ni treba vedno pešačit na obalo...

Stran od sonca je bilo pa še vedno vse zelo megličasto - tako, meni za prikaz kako bi bilo, če bi imel tako smolo, kot pred dnevi v Sa Pi.

Ja, fejst me je mikalo, da bi se tudi sam sprehodil vsaj do bližnjih kolib, a sem hitro ugotovil, da z obutvijo ne bo šlo (nisem imel nič rezervnega, tu bi bilo pa vse mokro in blatno), bos pa res nisem hotel, ne, da bi bil "fin", ampak s svojo težo sem bil takoj vsaj do gležnjev v blatu, v katerem pa ostre školjke in bogsivedi kakšne druge stvari (žal smeti vsepovsod).

Jutranja magična svetloba je pojenjala, pa tudi čas je bil, da se premaknem naprej - me je čakalo še kar nekaj nenavadnih zanimivosti.

Aja, delovni pogoji za fotografa, opazovalca so bili nedvomno boljši od nabiralcev školjk.
 

Na morje

Dovolj je bilo bluzenja med čajevci in skrajni čas, da se zapodim proti morju - vedel sem, da me čaka dobrih 300km, a niti sanjalo se mi ni v kakšnem stanju bodo ceste. 

Turističnemu Mai Chau sem se popolnoma izognil (prejšnjič sem si tu že omislil zaslužen odmor in zajtrk).
Kako je bilo pred sedmimi leti: KLIK

Tokrat izbrane glavne ceste, sicer še vedno slikovite, a bistveno manj od tistih, po katerih sem šel prejšnjič, preko Pulonga. Je bilo pa kar veliko vzponov in spustov.

Ko sem hribe pustil za seboj in se je cesta zravnala, je bil čas za prvi pravi počitek... in spet se je pokazala ogromna razlika v izbiri motorja. Če sem prejšnjič prišel v Ninh Binh v bolečinah, na robu joka, sem si tokrat vzel slabo urico, da sem se pretegnil, pojedel "kosilo" (KFC) in slekel par slojev oblačil (tu je bilo že zelo prijetno toplo). Čeprav sem imel en klump od motorja, pa je AirBlade svetlobno leto boljši od počasnega Blade.

Prvih dvesto km v znamenju hribov, zadnjih sto pa v znamenju vode - poleg številnih mostov še "trajekt". Po pravici povedano je bilo to tudi edino, kar je popestrilo monotonost ravnine - je bila pa vožnja toliko hitrejša.

Še krepko v svetlem delu dneva sem prišel do cilja, se namestil v izbranem prenočišču, šel pogledat morje in si kupil večerjo ;)
321km ob vsem dopoldanskem ustavljanju med čajevci je za vietnamske razmere odličen rezultat.
 
 

Moc Chau čaj II

Glede čaja sem bil v Moc Chau enkrat že razočaran KLIK, a razočaranost temelji zgolj na napačno izbranem času. Marec definitivno ni pravi čas za občudovanje čajnih nasadov. Sem vedel, a si vseeno vzel kar nekaj časa in se vozil sem ter tja po asfaltnih cestah in blatnih potkah.
No, kar nekaj je bilo videti, čeprav daleč od tistega, ko je sezona pobiranja čajnih listov.
Mogoče pa kdaj drugič ;)

Da ne bi kdo mislil, da je tu bio, eko...

Par izmenjanih besed... no, v menjavo je šlo tudi nekaj dongov za čaj in začimbe (odlične so).