Srinagar - Leh

In smo šli.
Sicer ne vem zakaj ob sedmih zjutraj, ker smo se že ob pol desetih ustavili v Sonamargu in čakali dve uri, da so odprli cesto čez Zoji La (izmeničen promet - nekaj časa gor, nekaj časa dol). Saj vsi vedo približno kdaj je odprt, a je za Indijce tako zanimivo divjat po ovinkih, da potem lahko ure čakajo. Vseindijski običaj.

V Sonamargu sva se poslovila od asfalta in vsega lepega in zelenega kar nudi Kašmir. Prelaz Zoji (La pomeni prelaz) je kljub trudu cestnih delavcev pozimi navadno zaprt in že po prvih par sto metrov mi je bilo jasno zakaj. Že v dežju je cesto neizmerno težko vzdrževat, kaj šele, ko zapade par metrov snega. Najin šofer se (tako kot vsi ostali, ki so premagovali Zoji) ni prav nič oziral na številne globoke luknje, velike kamne in ostre ovinke. Drveli smo kot sneta sekira in komaj sem ga sem ter tja prepričal, da smo se ustavili za kako fotko.


Sploh ne vem kdaj smo preplezali dobrih 3500m in se začeli počasi spuščati v Ladakh, proti Drassu, ki slovi, kot drugo najbolj hladno naseljeno mesto na Zemlji.

Prvič smo se srečali s cestnimi delavci in čeprav sem res zelo vajen indijske revščine in bede, pa me je tokrat vseeno krepko stisnilo pri srcu. Na mrazu ali vročini, ob močnem višinskem soncu so cesto ročno tlakovali, ob cesti so imeli za zavetje napol raztrgane platnene šotore, ko pa so dobili malico, mi je pa zastal cmok v grlu. Hitenje do razdeljevalca hrana in veliko navdušenje, ko so dobili šop čapatijev in nanje zajemalko zelenjavne čorbe. Beda.
Tako človek dobi čisto drugačen odnos do slovenske "revščine", ko se ljudje po pakete Rdečega križa pripeljejo s svojimi avtomobili.




Ljudje so podobni Pakistancem. Ne po naključju. Od tu (Drass, Kargil) je le par kilometrov do razmejitvene črte (meja ni določena) med Pakistanom in Indijo in ravno tukaj je divjala t.i. Kargilska vojna l.1999


Bi jim pomagal, a v Indiji je takih nekaj deset milijonov.


Dan se je zaključil v Kargilu, umazanem mestu, vmesni postaji do Leha. Ena ulica, nekaj umazanih prenočišč, nekaj zaprtih restavracij, veliko arabskih napisov in muslimanov nasploh ter prvi budisti.
Za okroglih 200km smo potrebovali okroglih 8 ur (računana je zgolj vožnja).

Zaradi neudobne, mrzle in umazane sobe ni bil noben problem zjutraj vstati in ob petih smo še v temi nadaljevali vožnjo. Par deset km vožnje in sončni vzhod na dobrih 3700m visokem Namika La.

Slab makadam in slab asfalt sta se izmenjavala s povsem novim asfaltom, ki pa je položen v tako tanki plasti, da se čutijo vse neravnine slabo izravnane podlage.

Spet vzpon, tokrat preko najvišje točke med Srinagarjem in Lehom. Na prelazu Fotu smo presegli štiri tisočake (4100m).

Malo spusta in pred nami se je prikazala ena najstarejših gomp v Ladakhu - Lamayuru. Prav prijetno si je bilo vzeti nekaj odmora in se sprehoditi med samostanskimi zidovi.

Hangro loops - noro spuščanje v dolino.

Cesta je zaradi terena (in slabe izdelave) potrebna nenehnih popravil in nemalokrat se zgodi, da je treba počakati, da pripeljejo gradbeno mehanizacijo, da lahko odstranijo kak plaz.


Malo pred Lehom pa se je teren tako izravnal, da je bilo v daljavi moč videti zelenilo, ki obdaja središče Ladakha. Hkrati se je izravnala tudi cesta, ki je kar naenkrat postala gladka in široka. Najin šofer pa povsem zbegan. Z norega divjanja po ovinkih in grbinah smo upočasnili na počasno premikanje in vožnjo malo po desnem, malo po levem pasu, v glavnem pa je poskušal "zadeti" sredinsko črto.

Ob pol dveh popoldan smo bili že v Lehu. Torej dan na izi ;)
Povsem drugače kot v Srinagarju - belih se je kar trlo in veliko težav sva imela, da sva našla primerno (ne predrago in dovolj čisto) prenočišče. Na koncu sva se odločila za nov, lep, čist, udoben in urejen hotelček (Hill Town, ne Hilton :)) in z veseljem sem odštel 15EUR (za sobo na dan), ker sem imel v spominu prejšnjo sobo za 3EUR in ker se mi je kar dozdevalao kaj naju še čaka. Počitek bo še kako dobrodošel.