Leh


Leh je fajn.
Čeprav vseskozi loviš sapo (je na višini 3500mnm) pa je življenje prav prijetno. Vse skupaj me je močno spominjalo na Kathmandu - še posebej, ko sem zagledal Pumpernickerl German Bakery :)) Ja, v mestu je cel kup restavracij s popotnikom prilagojeno hrano (od italijanske paste do tibetanskih momov) in pekarnic s svežim kruhom in pecivom. Pravi balzam za želodčke v primerjavi z Indijo, ki sem jo poznal do sedaj. Enačenje z nepalsko prestolnico se nadaljuje tudi pri številu turističnih agencij (trekingi, izleti v okolico, prevozi, letalske in bus karte) in izbiri spominkov - prednjačijo prebegli Tibetanci, ki imajo svoje stojnice v velikih šotorih.
In še ena podobnost s Kathmandujem - stalno pomanjkanje elektrike (redukcije in izklapljanja).
Je bilo tako fajn da sva si vzela par dni na izi. Ker pa nikjer ne zdrživa v v brezciljnem poležavanju ali posedanju, sva še malo raziskovala okolico.

Palača v Lehu je bila veliko razočaranje. Na vseh fotkah na netu je podobna tisti v tibetanski Lhasi, v resnici pa je le kup obledelega, že malo razapadajočega kamna. Sicer piše, da jo obnavljajo, a je tudi ta napis že krepko zbledel. Se mi zdi, da v Indiji kaj hitro zmanjka denarja za projekte, kjer je v igri muslimanska, sikhovska ali budistična skupnost.


Naju je pa toliko bolj prijetno presenetila Thiksey gompa (samostan) kakih 20km iz Leha.



Pogled s samostana proti Lehu.

V Lehu sva po srečnem naključju prisostvovala prihodu (no, predvsem čakanju na prihod) nekega Dalaj laminega odposlanca. Prav zanimivo je bilo opazovati množico domačinov, ki so si krajšali čas z molitvami.










Pred prihodom v S Indijo me je zelo mikalo, da bi se s kolesom spustil z najvišjega cestnega prelaza, a ko sem videl, da je način vožnje po hribih povsem enak tistemu po dolini, sem noro misel kaj hitro opustil. Tako ostajajo moji višinski spusti kar v J Ameriki: La Cumbre do Coroica in izpod Chacaltaye do La Paza v Boliviji ter s Cotopaxija proti Quitu v Ekvadorju. Zadnja dva omenjena spusta se sicer začneta krepko nad 5000m, a Khardung La naj bi bil visok kar 5600m.
Eh, nič. Dogovorila sva se za prevoz s terenecem in zjutraj smo počasi (tokrat res, ker po tisti strmini hitro pač ni šlo) zapihali navkreber.

Nora cesta, nora pokrajina, nori razgledi.


Potem pa skozi temne oblake vse do vrha. Dih jemajoče. Zaradi lepote in zaradi višine. Svet se vrti - okrog moje glave ;)



Čeprav je bilo v Lehu še "prijetno toplo" - nad 30 stopinj, pa naju je na prelazu pozdravil snežni metež.

Vsega lepega je (žal) enkrat konec in za naslednji dan sva se dogovorila za prevoz do Manalija. Premišljevala sva ali naj pot premagava v dveh etapah ali v eni podaljšani. Po snegu na Khardungu nama ni nič kaj dišalo, da bi nočila v šotorih, sredi ničesar, na višini nad 4000m. Prebral sem vse dosegljive informacije in povprašal lokalne šoferje - gremo v enem zamahu.
Cena najema terenca je bila tudi v Lehu fiksna, a tokrat čisto zares. Nihče se ni pustil pregovoriti in vsi so mi pokazali na tablo, kjer je bila jasno zapisana cena 11.729 rupij. Le kje za vraga so dobili to številko. Ok, če se ne da pogajat za ceno, se bova pa za avto. Med vsemi tistimi škatlastimi in neudobnimi Sumotomi in Qualisi je bilo tudi par novih in na pogled veliko bolj udobnih terencev z napisom Sorpio na zadku. Scorpio naj bo in plačam pregrešno drago vožnjo. Alah in Buda sta mi poslala pametno odločitev ;)

Ni komentarjev: