Prvi kilometri po asfaltu in v temi so kar hitro minili in izgledalo je, da šofer pozna pot. Ko pa se je začelo daniti, se je pod kolesi znašel luknjičav makadam in cesta se je spet začela strmo vzpenjati - proti snegu in proti nebu.
Tanglang La - ne vem komu ni bil všeč celoten napis, a menda gre za drugi najvišji prelaz v Indiji (5359m)
Neverjetno, kajne? ;)
Prav neverjeten je tudi občutek, ko zreš v pettisočake "iz oči v oči".
Tovornjaku je pri vzponu počila zadnja os in seveda se ni mogel več nikamor premakniti in umakniti. Cesta je ozka že sama po sebi, tako pa niti slučajno ni bilo več prostora za srečanje.
A Indijci so bili povsem drugačnega mnenja. Pograbili so nekaj ploščatih kamnov in jih položili na rob ceste, na rob prepada - češ, saj sedaj je pa dovolj prostora. Jaz sem že prej odšel iz avta, da bi vse pofotkal, ko pa sem videl, da najin šofer resnično namerava mimo kamiona, sem hitro zavpil Kim, da naj zapusti avto in tik pred bližnjim srečanjem je skočila ven. Šlo je resnično za las - tako ob kamionu (prask ne štejemo), kot ob prepadu in ko sem potem šoferja vprašal, če ga je bilo kaj strah, mi je ves bled rekel: "Very."
Planota Moore, ko se dobrih 40km voziš po ravnem in se sploh ne zavedaš, da si na višini Mt. Blanca. Cesta sicer asfaltna, a tako bumpy (ne najdem pametnega slovenskega izraza za vse tisto poskakovanje in zvijanje), da smo napredovali sila počasi.
Ne, ni puščava, le del ceste je malo drugačen. Pestro.
Planota je široka tudi do 10km in nič čudnega, da so si tovornjaki poiskali nekaj bolj trdnega in ravnega.
Verjetno sem že nekajkrat napisal kako nora pokrajina je vseskozi - in bom sigurno še vsaj desetkrat, dvajsetkrat... Res je vauuuuu.
Kot Kapadokija.
In spet noro lepo.
Naj vas soteska ne zavede. Še vedno smo visoko.
Tukaj, kjer tovornjak preči reko je 4878m.
Saj rad kolesarim, a močno dvomim, da bi me kdo pripravil v tako norost.
Lachulung La - 19m nad pettisoč.
Spodaj pa kolesarjem zelo znana serija 21 ovinkov - Gata Loops. Ne vem ali ta kolesar preverja višino, računa koliko se bo moral še povzpeti na Lachulung in Tanglang ali premišljuje, če ne bi raje obrnil. Veliko jih je. Norcev, pogumnežev, vztrajnežev, ki se odločijo, da bodo prekolesarili pot od Manalija do Leha. Bravo, dobri so. Pa nori tudi ;)
Kolona v daljavi ne pomeni nič dobrega. No, razen za šoferja, ko čakanje izkoristi za počitek.
Most malce razpada, a v Indiji se hitro najde par deset delavcev in - kos žice.
Šotorišče v Sarchuju na 4300m bi moralo biti najino prenočišče, če bi se odločila za dvodnevno pot. Mimo smo se peljali okrog poldneva.
Killing sarai - samo predstavljam si lahko zakaj je delavsko taborišče dobilo to ime. Delo na taki višini je vse prej kot lahko, še sploh če vemo, da ga večino opravljajo ročno in brez kakršnekoli zaščite.
Nazoren primer asfaltiranja ceste. Makadamska podlaga ni izravnana, kaj šele, da bi bila primerno utrjena. V kotlih mešajo vroč katran in pesek in potem to mešanico, prav nič radodarno, nanesejo na makadam.
Kako je z mehanizacijo in delovnimi pogoji se pa tudi vidi :(
Prav nič nenavadno ni, če potok "prečka" cesto in včasih ni vodni tok prav nič nežen.
Tako bi se lahko končalo tudi z našim Scorpiom.
Ko že misliš, da bo cesta gladka in vožnja tekoča...
...a se moraš hitro sprijazniti z realnostjo.
Dan se je že krepko prevešal v drugo polovico, a hribov in ovinkov kar ni hotelo biti konec. Pred Keylongom se je spet začelo zelenilo - znak, da se spuščamo.
Cesti in prometu seveda ni bilo kaj dosti mar, da se dan počasi izteka, do Manalija pa je še prekleto daleč.
Nasprotni breg, ki sem ga gledal dobre tri ure. Ustavili smo se v koloni in čakali, da so naredili nasip mimo vdrte ceste.
Če bi vedel kaj nas čaka bi sigurno raje prenočili v prvi vasi.
Dolgo je trajalo preden se je promet z naše strani počasi sprostil in še potem smo morali voziti v koloni polni počasnih in preotovorjenih tovornjakov. Seveda se je dnevna svetloba poslovila in vzpon na skoraj štiritisoč metrov visoki prelaz Rothang, ki nas je še ločil od Manalija smo začeli v popolni temi. Da bi bila sreča popolna je začelo še močno deževati - pravzaprav se je odprlo nebo in je lilo kot iz škafa. A kot, da to ne bi bilo dovolj, je bila cesta v zeloooo slabem stanju - ogromno ogromnih (brez pretiravanja) lukenj, potoki, ki so drli čez cesto in ostri ovinki nad prepadi. Izgleda, da so tovornjakarji obupali in na prelazu so bili le terenci in osebni avtomobili in vsi so imeli nekaj skupnega. Šoferje, ki so kar tekmovali med seboj, kdo bo vozil bolj hitro, divje, noro. Vrag je odnesel zadnjo šalo, ko smo zapeljali v gosto meglo, ki je bila tako gosta, da se je terenec pred nami ustavil, iz njega je izstopil možak in hodil pred avtom, da mu je kazal pot.
Super priložnost za najinega šoferja. Ker prej nikakor ni mogel prehiteti "tekmeca", je to storil sedaj. Uuuupsss. Najprej sem mislil, da tako dobro pozna cesto, a ko ga je vsakič znova presenetil ovinek in je sunkovito zavil, me je postalo grozljivo strah. Malenkostna odrešitev je prišla, ko mu je zazvonil telefon in je ugotovil, da z eno roko na volanu ne bo šlo več tako hitro in sunkovito. Ko je upočasnil, nas je iz ozadja prehitel še večji divjak in trenutek za tem še en. Nadaljevali smo v koloni, nič manj divje in nič manj strašljivo kot prej, le da sem sedaj upal, da, če bo kdo pred nami zgrmel v prepad, mu ne bomo sledili.
Kljub temu, da nisem imel zavornega pedala, sem celo pot močno "zaviral" - z obema nogama in sigurno več kot šofer. Držal sem se za armaturo in stiskal med sedež in vrata in tudi Kim je bila zadaj vsa trda od strahu.
Ob pol enih ponoči smo srečno prišli v Manali, po dobrih 20 urah vožnje in prepeljanih 470km.
Hvala Alahu, Budi in tisočerim hindujskim bogovom (jah, sedaj smo že med Hindujci).
Ni komentarjev:
Objavite komentar