Domov

Vse tja do Brnika sem imel občutek, da letala in piloti kar nočejo, da bi prišla do doma. V Kochiju je bil najin nizkocenovni let odpovedan, a na srečo sem pot planiral tako, da je bilo do večera še nekaj poletov proti Mumbaiju. Osebju Jet Airwaysa sem zatežil in so nama omogočili čakanje v prostoru, ki je drugače namenjen I. class potnikom (bistveno bolje, kot pa čakanje v kaosu bombayskega letališča).
Večerni polet je bil pa groza in strah - toliko tresenja, ropotanja in zgubljanja višine, da sta morali stjuardki dobršen del poti prečepeti na tleh med sedeži, v letalu pa je dve uri vladala smrtna tišina. Pristanek v Bombayu je pomenil neizmerno olajšanje.
Polet s Turki je bil bistveno bolj miren, čeprav se je na vseh vogalih kazalo kako "vestno" vzdržujejo svoja letala (polomljena plastika, nedelujoči ekrani, zamazani in strgani sedeži). Posadka v stilu letala :( a do Istanbula je šlo.
Zamenjava letala in posadke za let v SLO. Nepredviden postanek v Zagrebu je razkril, da je pilot očitno navajen na drugačna letala ali pa vsaj na daljše steze - s hitrostjo nadzvočnega lovca smo hrumeli do konca steze. V Zagrebu nekaj telovadbe: 1. vsi potniki za LJU naj ostanejo v letalu; 2. vsi potniki za LJU naj zapustijo letalo; 3. vsi potniki za LJU naj ostanejo na svojih mestih; Nihče ni vedel kaj in kako in koliko časa bomo ostali pri sosedih. Balkanska posla. Nismo vedeli, da se Turki obnašajo racionalno in da je proga IST-LJU v bistvu IST-ZAG-LJU, oziroma, da je ZAG-IST v bistvu ZAG-LJU-IST.
Potem pa še en pristanek v enakem slogu, tako da sem mislil, da bova dobila kar dostavo do doma. Hitrost pristanka je bila spet taka, da bi ob normalnem zaviranju z lahkoto končali pri nas doma na dvorišču. Pilot je pritisnil na zavore, potniki z glavami ob sprednje sedeže in smo se srečno ustavili na koncu steze.
Kako lepo je na domači, trdni zemlji ;)