Delhijskega letališča sem že navajen, a so se nočne ure na neudobnih stolih vseeno vlekle v neskončnost - končno opoldanski polet na sever. Srinagar je od daleč kar lep - veliko zelenja, romantično jezero, večerni sprehajalci... A bolj podroben pogled ti da vedeti, da je to še vedno Indija v pravem pomenu besede - prah, smeti, svinjarija, hrup, gneča, kaos.
Včasih je bil tu turistični raj, a zaradi obstreljevanja s Pakistanci, stalnih medverskih konfliktov (ki navadno zahtevajo na desetine mrtvih) in velike prisotnosti vojske v Srinagarju praktično ne vidiš tujcev. O zadnjih spopadih, dober teden pred najinim prihodom, raje nisem govoril, ker bi bila doma le panika in tudi Kim sem o krvavih štorijah povedal šele, ko sva Srinagar zapustila. Sva pa res imela kar srečo, saj so se dva tedna po najinem odhodu spet vneli zelo krvavi spopadi.
Zaradi turizma je še sedaj na jezeru Dal na stotine t.i. houseboat-ov - plavajočih hiš. Sva šla pogledat, a sva se za prenočevanje raje odločila na trdnih tleh - Kim je bilo slabo tudi brez guganja, ceneje in udobneje je bilo na kopnem, pa še šla sva lahko kadarkoli kamorkoli (s houseboata si moraš vedno urediti prevoz s čolnom).
Kim niti slučajno še ni bila "ta prava" tako, da sem na jutranjo vožnjo s šikaro po jezeru šel kar sam.
Sva si pa popoldan omislila vožnjo z motorikšo (tuk-tuk) do mogulskega vrta Shalimar Bagh.
In zakaj sva sploh priletela v Srinagar? Predvsem zato, da bi si izpolnil kar dolgoletno željo, da se preko številnih visokogorskih prelazov zapeljem do Leha in naprej do Manalija.
Lahko bi šla z drvečim avtobusom, a sem si že pred leti zaprisegel, da se brez nuje niti slučajno v Indiji ne bom več vozil v smrtno nevarnih busih. Lahko bi šla s "taxijem" - to so tu indijski terenci (navadno Tata Sumo ali Toyota Qualis) v katere se zbaše devet potnikov, a bi si od vožnje verjetno zapomnila le dišeče sopotnike s katerimi bi se nenehno prerivala. Tako sva se odločila za samostojen najem terenca, ki bo peljal le naju in ustavljal tam, kjer bo kaj za videti in pofotkati.
Cene najema so fiksne in jasno napisane na tablah, a ker se je množica brezdelnih šoferjev takoj začela zanimati za naju, potencialna potnika, sem vedel, da se bo dalo kaj dogovoriti ;)
Ko poganja sredi množice šoferjev in ob prisotnosti "šefa" niso obrodila nobenih sadov, sva zapustila parkirišče, češ, da bova še premislila. Pa nista minili dve minuti in že se je za nama pripeljal možakar, voljan pogajanj. Namesto fiksnih, minimalnih 9000 rupij smo se dogovorili za 7000 (dobrih 100 EUR) in za testno vožnjo s Sumom naju je odpeljal do najinega hotela.
Tipičen bus za pot proti Lehu, oziroma Kargilu.
Fotka je sicer kar lepo stresena, a upam, da se vidi položaj potnikov v "taxiju": ob šoferju dva, v srednji vrsti trije in še štirje v prtljažniku, prtljaga pa na strehi.
Slabost pri Kim kar ni hotela popustiti in odločitev za zasebni prevoz je bila vsekakor na mestu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar