V Laosu (tako kot v marsikateri budistični deželi) velja pričakovanje, da bo vsak človek (ponekod samo moški, drugje tudi ženske) nekaj svojega življenja preživel v samostanu kot menih-inja. "Nekaj življenja" je pri tem zelo relativen pojem, saj gre kdo v samostan le za kak teden, dva, nekateri za par mesecev, so pa tudi taki, ki ostanejo za vedno.
Meništvo je nepridobitna dejavnost :) V prevodu: menihi za svoje preživetje ne delajo, ampak so povsem odvisni od darov iz zunanjega sveta (aha - zato torej tiste jutranje procesije iz prejšnjega zapisa) in ker se zunanji svet ravno ne kopa v zlatu, je tudi njihovo življenje v samostanih vse prej kot pravljično.
Kopalnica, pomivalnica, umivalnica....
Spalnica....
Učilnica...
Ni komentarjev:
Objavite komentar