Stoji učilna nezidana

Leta potovanj po tretjih državah so mi dodobra odebelila kožo. Revščino sprejemam kot sestavni del življenja in že zdavnaj sem se sprijaznil z dejstvom, da svet ni pravičen, a tudi s tem, da jaz nisem tisti, ki bi lahko reševal socialne probleme milijarde potrebnim. Taka miselnost mi da možnost, da se bolj kot ne z lahkoto otresam beračev, brezdomcev, pohabljencev, prosjačev.... A vendar se vsake toliko zgodi, da mi v grlu nastane cmok, da se mi oči zasolzijo, da mi je res hudo in da mi v nemoči krvavi srce.
Povsem običajen dogodek (šoferja sem nahecal, da je ustavil pri vaški šoli), saj se velikokrat povabim v kakšno šolo in tudi podobne prizore sem že videl v Kambodži, Vietnamu, Nikaragvi, Maroku, a vseeno se mi je zgodilo.
Že pogled na prazne učilnice (si tak izraz sploh lahko zaslužijo?) me je pretresel in vse skupaj se je samo še stopnjevalo z učiteljico, z dojenčkom na prsih. Zaprlo mi je sapo in še fotoaparat je kar obvisel v mojih rokah, čeprav ni bil nihče prav posebno pozoren name in bi lahko v miru fotkal. Dobesedno sta me prevzela prostor in dogajanje.
Kupi zmajanih in polomljenih desk in prašna tla - snežnobele srajce in bluze na mirnih, skoraj spokojnih učencih in učenkah.

Eh, kaj bluzim? Trenutek, ki je trajal deset, dvajset minut, a ga ne morem opisati niti na desetih straneh, niti v desetih urah.
A za vedno mi bo ostal v spominu. Trenutek, zaradi katerih potujem.