Potepanja

Indija '08

Z dežja pod kap. Sem mislil, da si bom naredil uslugo, ko sem objavil video zapis z lanskih potepanj, a je bilo le še "huje". Ko smo že pri dežju - izkoristil bom turobno deževen dan in nekaj napisal o lanski Indiji.

Moja potepanja 2008

Zadnje dni dobivam toliko vprašanj glede lanskih potepanj, da sem sklenil, da še tukaj objavim video/foto zapis, ki sem ga sčaral ob koncu leta. Kvaliteta je bolj tiki-tiki, ker je bilo potrebno filmček močno skrčiti za objavo na blogu.
Off-line različico (boljše kvalitete) si lahko snamete: http://www.megaupload.com/?d=V1E7OQBW

Maltatal

Želja je bila že zelo stara, lani sem se po dolgem času spet konkretno pogovarjal o možnosti obiska, letošnji prvomajski "revisit" hidroelektrarne Mratinje mi je osvežil spomin in željo in v nedeljo smo skupaj s trojico fotoprijateljev obiskali največji jez v Avstriji.

Že pot do tja nam je dala vedeti, da bo tokrat vode v izobilju - najvišji koroški slap.

Bolj kot velikost in lepota (ko enkrat vidiš kilometrski Angelov slap ali vso tisto vodo Dima, ki grmi - Viktorijinih slapov in ko se seznaniš z argentinsko-brazilsko lepoto Iguazuja, so vsi ostali slapovi čisto brezveze) so mi v objektiv raje sedli zanimivi vzorci padajoče vode.

Še par km po gorski cesti skozi soteskarsko dolino Malte in v daljavi je bilo opaziti milijone vreč cementa strnjenih v ogromen jez - Kölnbrein.

Zgoraj, kjer je najožji, bi se z lahkoto srečala dva avtobusa.

200 metrsko višino pa poleti preizkušajo bungee skakalci. Norci!

Male pikice (ljudje) nam dajo popolno predstavo o dejanski ogromni velikosti.

Jezero, ki je kljub visokim temperaturam še vedno polno ledu, se počasi polni in šele čez par mesecev bo segalo prav do roba jezu.

Še primerjava avstrijskega turizma s črnogorskim: drago je (za 14km ceste v parku je treba plačati 16EUR) in za sneg na gorskih cestah poskrbi narava in ne mehanizacija. Eko ;)

Only in....

Nikoli ne objavljam tujih fotk, a tokrat bom po sili razmer naredil izjemo.
Marsikaj čudnega smo videli v Albaniji in ena izmed najbolj bizarnih stvari so bile tudi "telegrafarce" sredi ceste. Ko sem skušal z besedami opisati videno so vsi poslušalci zgolj nejeverno zmajevali z glavami, češ da pretiravam, da so take stvari zgolj fotomontaže na netu. Ampak je bilo še kako resnično in zeloooo žal mi je bilo, da se takrat nismo ustavili in vse lepo dokumentirali.
A na srečo ni bilo vse izgubljeno ;)
Prijatelj Mirko mi je poslal link do nekega bloga, čigar lastnik je moral potovati po Albaniji istočasno kot mi, a je bil pri fotkanju bolj priden.

Fotki sta last: http://www.brajdo.com/blog/?p=233

Črna gora - tako lepo, kot doma

V Črni gori človek ne bi pričakoval kakih hitrih sprememb, a vreme se niti slučajno ni hotelo tako obnašati. Na poti proti morju je toča dodobra pobelila cesto. Prava "zabava" za naše do konca zlizane gume.

Od celotne dežele mi je primorski del še najmanj všeč. Klasičen pogled na Sv. Štefan.

Malo smo križarili po Boki Kotorski, se ustavili v Kotorju, potem pa se po tisočerih zavojih vzpenjali proti Cetinju.

Zaradi zastojev na cesti smo zavili vstran in se spet približali Skadarskemu jezeru (slikc je malo manj, ker sem vseskozi, po ozkih in vijugastih poteh, držal volan in se trudil priti pred nočjo do kakega pametnega prenočišča).

Skozi Podgorico, po dolini Morače, do Kolašina, kjer smo prespali in naslednji dan (zopet v sila spremenljivem vremenu) vstopili v dolino / sotesko Tare.

Pri mostu na Đurđevića Tari, kjer bi morali biti najlepši razgledi, pa nam je črnogorsko nebo poslalo močan naliv.

Tudi Žabljak nas je pričakal v čemernem vremenu. Res škoda, ker smo bili tako prikrajšani za marsikatero lepoto.

V načrtu smo imeli slikovito pot čez Durmitor, a že prvi pogledi proti mračnim in zasneženim hribom niso obetali nič dobrega.

In res. Že po parih kilometrih se je za nas cesta končala - na moje veliko razočaranje, saj sem si res zelo želel ponoviti pot, ki mi je zaradi svojih lepot ostala v izredno lepem spominu.

Nazaj in kar daleč naokrog (in spet tisoče ovinkov, ki jih je bilo potrebno nadvse previdno prevoziti zaradi neprimernih gum na našem kombiju).
Na drugi strani Durmitorja je bila nekoč znana soteska Pive, ki pa so jo zaradi izgradnje hidroelektrarne Mratinje v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja potopili - napolnili z vodo.
Na srečo pa je utopitvi "ušel" Pivski manastir, ki so ga dobesedno razkosali in prestavili na drugo mesto.

Še vedno vidne oznake, ki so bile v pomoč pri razstavljanju in sestavljanju.

Spet bogata notranjost pravoslavnega samostana.

Vsaj tukaj ni bilo težav s fotografiranjem notranjosti, saj so ravno v času našega obiska dokumentirali nekaj fresk.

Zalita soteska Pive = Mratinjsko jezero.

Jez hidroelektrarne Mratinje. Vse skupaj je izgledalo zelo opustelo.

Na drugi strani jezu pa vsaj za vzorec tistega, kar je bila včasih divja soteska Pive.
Še nekaj kilometrov skozi številne predore in naša pot po Črni gori se je zaključila. Tako, kot so se izmenjavali albanski napisi s cirilico na Kosovem, tako so se menjavali napisi v Bosni. Nekje BiH, drugje Republika Srpska, nekaj časa smerokazi za Bosanski Brod, nekaj časa za Srpski Brod, čisto na koncu pa še Slavonski Brod.
Eh, Balkane, Balkane, moj....