Stepantsminda - Kazbegi - Gergeti

Ker imam doma vsakodnevni pogled na lepe hribe sem se v Gruziji odpovedal večini klasičnim popotnim destinacijam, ki običajno vključujejo izlete in pohode v hribe. Izjema je bilo le mestece (hmm, vasica) na skrajnem severu, tik ob ruski meji.
Pot iz Tbilisija do Kazbegija poteka po t.i. Gruzijski vojaški cesti (Voyenno-Gruzinskaya doroga) - stoletja stari trasi, ki je vodila do ruskega Vladikavkaza (cca. 40km od Kazbegija) in kar lep del ceste je izredno slikovit. Vreme je bilo čudovito, razgledi lepi, tako da sem kar pozabil na stiskanje v maršrutki, ki me je po štirih urah pripeljala čez zimsko središče (menda je tukajšnje smučanje popularno tudi med Slovenci) Gudauri do Kazbegija.

Kazbegi, oziroma bolj pravilno Stepantsminda (novo ime), je mestece (cca. 2000 prebivalcev), ki leži na dobrih 1700m nad morjem v dolini, stisnjeni med visoke gore.

Niso me premamile temperature (letno povprečje je pod petimi stopinjami C), niti pettisočak Kazbek, temveč me je zanimala izredno slikovito in fotogenično (hmm, se danes temu reče instagramično?) postavljena cerkev Gergeti.

Ko sem prišel v Kazbegi je cel dan sijalo sonce in le sem ter tja se je pripodil kak oblak, tako da mi je bilo kar žal, da se nisem takoj odločil za ogled cerkve - še sploh, ko je naslednji dan bilo bistveno več oblakov kot pa jasnine.

Turisti se večinoma odločajo za take vrste vzpona, zame pa itak veste, da sem tudi po duši Gorenjec in mi je bilo povsem nesprejemljivo, da bi za vožnjo dal vse tja do 60€.

Zjutraj v edino odprto trgovino po plastenko vode in počasi v breg - najprej skozi vas in po stranskih stezah...

... potem pa večji del kar po cesti (ok, po snegu zraven "ceste").

Po slabi uri in pol sem prišel na želeni vrh in srečal skupino Poljakov, ki so prismučali s Kazbeka.

No, poleg mene se je za enak vzpon odločilo še nekaj drugih...

...velika večina obiskovalcev tistega dne pa v terencih, ki so povsem razrili travnato pobočje in uničili foto kuliso.

Poleg terencev je idilo kvarilo tudi vreme - večino dopoldneva so nebo polnili sivi oblaki, včasih se je pripodila megla, na koncu me je celo pregnal dež.

Kar nekaj časa sem preživel v cerkvi (Tsminda Sameba), kjer sem se grel ob prižgani peči.

Mogoče pa vreme niti ni bilo tako slabo - mi je rekla ena Avstrijka, da je prišla tretjič, ker je imela dvakrat smolo z vremenom - menda je bila taka megla, da se sploh ni nič videlo. 

Kakorkoli - prišel v soncu, videl v oblakih in odšel v dežju.

Tbilisi

Tbilisi sem spoznaval po obrokih - prvič med potjo iz Bakuja v Erevan, naslednjič (največ časa) po prihodu iz Erevana in še tretjič po prihodu iz Kazbegija.

Odločitev, da mu ne namenim posebnega časa je bila kar na mestu, saj nisem videl in doživel ničesar takega, da bi si zapisal v spominsko knjigo ;)

Čeprav pa je bilo prvo resnejše spoznavanje z mestom prav prijetno - bila je lepa, praznična (velikonočna) nedelja in na ulicah je bilo veliko sproščenih domačinov, celo nekaj turistov.

Tri dni kasneje je bila podoba iste ulice povsem drugačna.

Nekaj mestnega središča je lepo obnovljenega.

Drugje nekako kaže, da se bodo obnove šele lotili.

Žal pa je veliko predelov povsem obstalo v preteklosti.

Vseskozi sem imel občutek, da so razcepljeni med Azijo in Evropo...

... in da želijo skozi arhitekturo preskočiti par desetletij - ne vem ali zgolj le nisem opazil ali dejansko v mestu ni tiste brezosebne, sovjetske betonske arhitekture.

Prvič na poti sem lahko naredil tudi nekaj fotk ljudi.

In prvič na poti sem doživel tudi kanček velikonočnega vzdušja.

Spomin na Armenijo

Kar mi je bilo namenjeno sem videl in doživel - zadosti Armenije.

Še sobotni sprehod po odprti tržnici (Vernissage) s spominki in starinami.

Večinoma so sicer še v Sovjetski zvezi, a del bi želel biti tudi v Rusiji.

Granatno jabolko je armenski simbol.

Nostalgija ali grenki spomini?

Starinske foto opreme je bilo veliko, a je bila vsa v zelo slabem stanju.

Ogromno kiča, a vmes bi se našlo tudi kaj lepega. Kaj? Ja, vsak naj si sam poišče :)

Šah je očitno še vedno priljubljen.