Hand made in Laos

Kot sta pozorna bralka in reden bralec mojega bloga že lahko ugotovila :) je "pravi" Laos malce stran od glavnih ulic in še najbolje se ga doživi, če se odpraviš po prašnih poteh na podeželje.
Na svojih prvih dveh obiskih sem si za prevozno sredstvo omislil kolo.

Letos sva si za en dan privoščila celo motorčka (kar v prejšnjih letih ni bilo mogoče, danes pa je v primerjavi s sosednjimi državami še vedno izredno drago).
Potem sva naslednje dni raje prizanesla denarnici in se izdatno potila na kolesih.

Vedel sem kam je treba , da vidiš domačine pri svojem obrtniškem/rokodelskem/umetniškem delu. In sva šla pogledat tisto, kar piše v naslovu.


Rižev papir, ki to ni.
Na zahodu imamo menda navado, da ves ročno narejen papir iz JV Azije poimenujemo za riževega (rice paper). Povsem neupravičeno, saj je edina zveza z rižem ta, da so včasih riž zavijali v tak papir. V bistvu gre za murvin papir (ang. mulburry paper) in v Laosu in na Tajskem ima ime Saa.
Imel sem srečo in v neki vasi, čisto blizu Luang Prabanga, sem pogumno zakoračil skozi "trgovino" na pokrito dvorišče, ki je imelo vlogo papirne delavnice. Ena mamca je opazila mojo radovednost in mi pokazala skoraj celoten proces izdelave murvinega papirja - brez besed, a sila nazorno.
Za celoto sem dodal še par fotk, nastalih drugje po vasi - vsaka druga, tretja hiša se ukvarja s to obrtjo.

Osnova je murvino lubje, ki ga najprej skuhajo, da postane mehko.
Ker ga je več, kot ga lahko naenkrat porabijo, ga posušijo in "skladiščijo" .

Pred nadaljno uporabo ga je treba zopet zmehčat - sledi nekaj urno namakanje.
 

Zmehčano lubje je treba močno pretlačiti. Ponekod delajo to kar ročno, z lesenimi kladivi, tukaj pa so si pomagali z vzvodom na nožni pogon.
 

Tako pretlačeno lubje dajo na sita, plast za plastjo in zmešajo z vodo.

Pri tem pazljivo odstranijo vse vozliče in morebitne ostanke drugih plasti lubja (sestavljeno iz treh plasti, a za dober papir uporabljajo le svetli del).

Dostikrat zmesi dodajo še različne liste ali cvetove.

Sledi sušenje na soncu.

Posušen papir je treba le še odstraniti s sita

in že je pripravljen za prodajo ali nadaljno obdelavo.
  

Kljub temu, da je vse delo ročno, je izbor izdelkov kar pester, predvsem pa zanimiv in za nas tudi dokaj nenavaden.
  

Prodaja teče v vaških "prodajalnah". Zadaj delavnica, spredaj pa odprta soba z nekaj policami ali klopmi.
 


Ročno tkani izdelki
Tu, na severu Laosa je kar nekaj vasi v katerih se veliko ukvarjajo s tkanjem. Gre predvsem za izdelavo šalov, prtov in manjših pregrinjal iz svile ali bombaža.

Vse se začne z nitjo.

Načinov navitja je več. Med drugim tudi bolj ekološki, z uporabo bambusa ali tehnično malce naprednejši, kovinski, s pridihom ponovne uporabe (ni ravno reciklaža).

Nit na nit...


Za tiste, ki morda ne veste - delo poteka na statvah, je povsem ročno in vse pripomočke vidite na fotkah.
 
 

Tako izgleda "množična proizvodnja."
  

Skoraj nemogoče si je predstavljati koliko truda in delovnih ur je vloženih v en sam šal, malo pregrinjalo...
 

Končni idelki, pripravljeni za prodajo.
 

Že s prejšnjih let sem vedel, da je na robu ene vasice stavba (jaz sem jo poimenoval kar za zadrugo), kjer se zbirajo tkalke in prodajajo svoje izdelke (seveda imajo zadaj tudi statve, da jim ob pomanjkanju kupcev ni dolgčas).
V desetletju se ni spremenilo praktično nič, oprema je ostala enaka (no, ista), zadržanost, poštenost in dobrosrčnost žensk tudi, zamenjale so se le generacije (hmm, če bi dobro pogledal ali si zapomnil, bi verjetno opazil iste ženske, kot pred leti) in na cesto so položili asfalt.
Še namig - odlično se da "poslovati", čeprav izbira ni tako pestra kot na večerni tržnici.
 
Zgornja fotka je letošnja, spodnja pa izred štirih let.

2 komentarja:

Jakica pravi ...

Marko, hvala za te dragocene off-the-beaten-track dogodivščine. Če bo vse po planu, bom po tvojih poteh hodila čez kakšen mesec. Pa super fotke! Uživajta dalje!!

dd pravi ...

Jaz pa gledam kaj je to "mulberry paper". Hvala za info. Mi je dobrodošel.