Hvala za ribe II

Na južnem obrobju Negomba, na obali, pred vhodom v Negombo laguno domuje velika tržnica in čeprav na oboku vhoda piše Negombo Fish Market je vse prej, kot zgolj ribja tržnica.

Vsakdo seveda najprej opazi ogromne površine, kjer se na kokosovih mrežnih preprogah sušijo tone najrazličnejših vrst rib.

Malce bolj odmaknjena pa je predelava... V predelu tržnice, kjer prodajajo sadje in zelenjavo (ja, tudi to spada pod Fish market) je vedno dovolj turistov, medtem pa sem bil v "proizvodnji" edini tujec - pa je do tja le par deset metrov.

Glede na videno in vonjano mi je sicer do neke mere povsem razumljivo, a tako doživetje ti da povsem nov pogled na "hrano" in v bistvu bi take stvari sam uvrstil med "must see".

Maloprodaja morskega življa predstavlja le drobec ribje tržnice.

Seveda pa vsega skupaj ne bi bilo brez ribičev. Prav presenečen sem bil, da še vedno toliko uporabljajo svoje značilne in zelo hitre jadrnice oruwe (no, tudi motornih čolnov iz steklenih vlaken je ogromno).

Po končanem obisku tržnice sta bila vsaj dva utrujeno sita, meni pa še kar nekaj časa ni prišlo na misel, da bi jedel ribe, sem bolj razmišljal, da bi se odločil za vegetarijanstvo ;)

Colombo

Promet v in okoli Colomba me je še najbolj spominjal na Hanoi KLIK, le da se je tukaj vse skupaj odvijalo bistveno hitreje in bolj agresivno. Preklel sem vsak km in vsako minuto (in ni jih bilo malo) vožnje in se malce oddahnil šele par km pred Negombom, ko sem zavil stran z glavne prometnice na podeželsko cesto.

Navkljub vsemu, pa predvsem zato, ker mi je zaradi spremenjenih načrtov ostajal dan viška (že tako sem se v Negombu dolgočasil) in ker sem hotel nakupiti nekaj dobrih čajev, sem se vseeno odločil, da se še enkrat zapeljem v prestolnico. Tuk tuk sem parkiral ob obali, ob glavni cesti in se v središče raje podal peš, kljub naraščajoči vročini in predvsem vlagi je bilo tako veliko manj stresno.
Nova znamenitost Colomba - Lotus tower KLIK, ki naj bi bil s svojimi 350m v nebo najvišja stavba v JV Aziji.

Mesto sem doživel predvsem kot veliko gradbišče - vsepovsod so gradili ogromne stavbe, pogosto tudi s kar nekaj futurističnega izgleda.
Očitno je denarja veliko.

Nisem .... karkoli že tista prepoved pomeni ;) sem pa ogled hitro zaključil in se popoldan spet vrnil v Negombo.

Sri Lanka must see (not)

Jugozahod Sri Lanke je turistično daleč najbolj razvit del otoka in med stoterimi hotelskimi naselji je tudi več "must see" točk. Moj pogled na te "nujne" punkte se spet bistveno razlikuje od doživetij običajnih turistov, še sploh, ker sem se od Mirisse do Negomba vozil praktično povsem ob obali, a na dobrih 200km poti morja skoraj nisem videl.
Kljub temu, da naj bi bilo od katastrofalnega cunamija leta 2004 zakonsko prepovedano graditi 100m od morja, pa se očitno na to veselo požvižgajo. Vsak meter obale so pozidali s hoteli, vilami, hišami in obzidali z visokimi ograjami. Dejansko sem morje videl le na delih, kjer je bila cesta speljana tako blizu morja, da pač ni bilo prostora za gradnjo.

Sinonim propagandne fotke za Lanko so zagotovo ribiči na kolih, zadnjih nekaj let pa tudi sinonim kako od turistov izvleči denar. Ribiči na kolih zgolj le še pozirajo za denar, o kakem ribolovu ni več ne duha, ne sluha.
Še pred slavno Unawatuno sem pri Koggali zagledal te kole, se ustavil in še preden sem ugasnil motor, je k meni že pritekel "ribič", ki bi mi poziral za fotko.

Namesto, da bi pozerskega ribiča poslal v, na trenutke res že ubijalsko velike in močne valove, sem raje pofotkal pravega ribiča ;)

Must see na tem delu so tudi želve. Nisem ravno ljubitelj zaprtih živali in če se le da, ne podpiram s tem povezanih dejavnosti. Fotka čez ograjo, kjer je v bazenu žalostno krožila ena osamljena plavalka.

Divjih slonov na svoji poti žal nisem srečal, v zavetišča tudi nisem šel, tako da je bilo tole edino srečanje z veliko živaljo (nasproti želve s prejšnje slikce).

Menda hodijo turisti na Sri Lanko zaradi lepih plaž (predvsem na JZ obali). Iskreno povedano ne vem kakšne so znotraj turističnih kompleksov, a takšno je običajno stanje na prosto dostopnih delih obale. Posneto nekaj km S od Negomba, a bi bilo lahko kjerkoli drugje na otoku, kjer so v bližini ljudje.

Še romantičen posnetek za na Instagram, za vzbujanje zavisti.
Sem imel sandale polne peska, a se vseeno raje nisem sezul, ker je bilo na plaži med smetmi tudi veliko stekla, zarjavelih kosov pločevine in drugih ostrih predmetov.
Negombo public beach.

Vsekakor dobrodošli, le drugače morate gledati, kot jaz.

Plaža zanj in zanje, zanjo ne

Kakšnih 200 m stran od vseh tistih učečih se surferjev je bila plaža, kjer ni bilo nobenih tujcev in je bila očitno namenjena zgolj domačinom.
Najprej del, na katerem so bili samo moški...

... potem del, kjer so se zabavali otroci (večinoma lepo ločeni glede na spol).

... in potem še... Aja, ne :(
Ženske niso bile na plaži, ampak so bile odmaknjene od vode, od dogajanja, od veselja... in očitno niso mogle skriti navdušenja nad mojo prisotnostjo.

Skrajni jug

V hotelčku ni bilo žive duše, a na srečo so bila izhodna vrata odprta, da sem se ob svitu zapodil (brez skrbi, bivanje sem plačal prejšnji dan) v megleni hlad. Spet iz Nuwara Eliye prot Elli, tokrat po najkrajši poti.

Ustavljanj je bilo seveda bistveno manj, kot prejšnje dneve, a za take prizore sem si vseeno vzel čas. Prometa je bilo zelo malo in s tuk tukom sva tako hitro premagovala ovinke, da sem v Ello prišel še preden so začeli odpirati restavracije za zajtrk.

Cesto z Elle v dolino sem že poznal, potem so sledili večinoma ravninsko dolgočasni kilometri, pri vožnji po obrobju Lunugamvehera parka sem se zaman oziral za divjimi sloni in tako sem se kar naenkrat znašel pred velikim križiščem pred Hambantoto. Pogled na uro in odločitev, da najprej nadaljujem na skrajni jug otoka.
Pot me je vodila kar krepko stran od obale, tako da ni bilo skominov, da bi se kje ustavil in noge namočil v slano vodo.
No, pri Dondri pa sem vseeno zapustil glavno cesto in se podal na obalo, kjer je skrajna južna točka Sri Lanke.

Ja, valovi so bili iz dneva v dan višji, močnejši in mi dajali vedeti, da se bliža monsun.

Sprehod po okolici in dokazno gradivo (svetilnik v Dondri), da sem po skrajnem severu osvojil tudi skrajni jug.
Eh, ravno toliko sem okusil morje, da sem ugotovil, da je vožnje za ta dan dovolj in da grem le še do bližnje Mirisse, oziroma do Weligame, ki leži v zatišnem zalivu.

No, tudi v zalivu ni bilo kakega pretiranega zatišja. Plavanje je odpadlo, ker sem že po minuti namakanja imel mivko v vseh kožnih porah (in še kje drugje :)). Kljub peskanju je bilo v vodi in na obali prijetno in predvsem sproščujoče. V poznem popoldnevu sem v roke vzel še fotoaparat in zabeležil dogajanje - ja, še ena točka na Lanki, ki je priljubljena med surferji (predvsem tistimi, ki se še učijo).