V deželi Shqiptarjev
Na Ohridu so nas strašili glede poti čez gorati del proti jugu Albanije, češ, da se še LandRoverja polomi, da itak južno od Tirane ni ničesar...
Pa ni bilo tako hudo. Cesta je bila vsepovsod, resda ozka, zavita, vzpenjajoča in spuščajoča se, dostikrat zelo luknjičava, a prevozna. Vedoč, da imam daleč največ izkušenj (ja, res je - brez kake lažne skromnosti) z vožnjo po takih in tujih cestah, sem se zjutraj vsedel za volan in do popoldneva prepeljal vse ovinke do Gjirokastra, kjer se je začela boljša cesta.
Že par km čez mejo so nas "pozdravili" prvi (in zelo številni) ostanki Hoxhajevega režima.
Pokrajina je bila razgibana, slikovita, divja, fotogenična, vredna vseh ovinkov.
Žal pa tega ne morem trditi za vasi in mesta skozi katere smo se peljali. Kakorkoli se je že imenoval *izem, ki ga je vpeljal Enver, naredil je ogromno slabega in zdi se mi, da so posledice krepko vidne še danes. Brezosebna gradnja, blokovska naselja v vaseh, nobenega vzdrževanja, vsepovsod propadanje. Hmm, v bistvu že videno - lani v Moldovi.
Gjirokastër/Gjirokastra je ena izmed top turističnih destinacij v Albaniji. Staro mesto pod zaščito UNESCA. Name ni naredil kakega posebnega vtisa. Mogoče sem že preveč razvajen.
Ali pa se razlog skriva v bolj natančnih pogledih.
Kvaliteta bivanja v novem delu.
Še nekaj prepoznavnih značilnosti Albanije: satelitske antene, zbiralniki vode in - sploh ne nazadnje, kaj šele najmanj pomembno - Mercedesi (o tem kaj več pozneje).
Tudi Butrint z arheološkimi ostanki grško/rimskega mesta me ni prav nič navdušil. Žal se ne more primerjati z videnim v Atenah, Rimu, Tuniziji, Maroku, Turčiji, Siriji...
Sarandë/Saranda - tipičen primer hitro razvijajočega se albanskega načina "turizma". Vsepovsod raztresena, že na prvi pogled slabo (ali pa sploh ne) načrtovana gradnja, predimenzioniranost objektov, brez kakršnekoli skrbi za okolje... Beton in opeka. Žalost.
Na poti proti severu. Slabe ceste so se izmenjavale...
...s povsem novimi.
Bolj kot ne edini smerokaz v J Albaniji. GPS kartografije seveda tudi ni, tako nam je za navigacijo preostalo edino "ustno izročilo" :) Ničkolikokrat smo se ustavili in spraševali po pravi smeri.
Lepota albanske obale.
Z nekaj napakami.
Na eni strani revščina, na drugi pa definitvno največje število Mercedesev na kvadratni meter asfalta (in makadama). Novi, najnovejši, stari, kupljeni, podedovani, "uvoženi", "spedenani", razpadajoči... dežela jih je polna.
Tamo gdje sunce vječno sja, tamo je....
...Makedonija
Za začetek Mavrovsko jezero.
S številnimi zastavami izgleda kot budistična gompa, a gre za pravoslavni samostan Sv. Jovan Bigorski.
Zgolj zaradi poroke mi je na hitro uspelo narediti par posnetkov - ja, smo se že kar privadili na prepoved fotografiranja v notranjosti. Res škoda, ker bi prav rad pokazal vse bogastvo čudovitih rezbarij, po katerih slovi ta samostan.
Menda sta oba arhitekta, ki sta delala na obnovi samostana in zato tudi dobila izredno možnost poroke v tem okolju.
Samostansko življenje, ko ni porok ;)
Nad Ohridom sem bil zelo razočaran. Veliko kiča, nobene romantike, starih časov ni več. HDR obdelava zato, da razbije dolgočasnost in pričara vsaj malce razgibanosti - skratka, da izgleda lepše, kot je v resnici.
Ohridski biseri - ena redkih krajevnih značilnosti, ki se je še ohranila.
Najbolj znana cerkev v Makedoniji - Sv. Naum.
Je treba spet povedati, da je fotografiranje v notranjosti prepovedano?
No, končno en, ki ni imel nič proti fotografiranju, celo razkazoval se je.
Za začetek Mavrovsko jezero.
S številnimi zastavami izgleda kot budistična gompa, a gre za pravoslavni samostan Sv. Jovan Bigorski.
Zgolj zaradi poroke mi je na hitro uspelo narediti par posnetkov - ja, smo se že kar privadili na prepoved fotografiranja v notranjosti. Res škoda, ker bi prav rad pokazal vse bogastvo čudovitih rezbarij, po katerih slovi ta samostan.
Menda sta oba arhitekta, ki sta delala na obnovi samostana in zato tudi dobila izredno možnost poroke v tem okolju.
Samostansko življenje, ko ni porok ;)
Nad Ohridom sem bil zelo razočaran. Veliko kiča, nobene romantike, starih časov ni več. HDR obdelava zato, da razbije dolgočasnost in pričara vsaj malce razgibanosti - skratka, da izgleda lepše, kot je v resnici.
Ohridski biseri - ena redkih krajevnih značilnosti, ki se je še ohranila.
Najbolj znana cerkev v Makedoniji - Sv. Naum.
Je treba spet povedati, da je fotografiranje v notranjosti prepovedano?
No, končno en, ki ni imel nič proti fotografiranju, celo razkazoval se je.
Kosovo republik
Lani se je foto potepanje (po Romuniji in Moldovi) kar dobro obneslo in smo se odločili, da gremo spet na pot. Spet med "nerazvite, tokrat na jug. Zbralo se nas je za pravljično število fotografov (brez Sneguljčice), najeli smo kombi in v petek popoldan (smo morali počakati, da so na kombiju zamenjali zavore // če bi še gume, bi bilo pa sploh OK) zdrveli vse do Peči.
Kosova se medlo spomnim še iz ranjke Juge in kaj dosti se ni spremenilo. Opaziti je bilo le veliko novogradenj in neizmerno število bencinskih črpalk, vsako s svojim imenom.
Rugovska klisura je bila prvi foto postanek.
Ironija, da smo si na Kosovem največ časa vzeli za ogled srbskih samostanov. Pečka patriarhija ima prav posebno vlogo v srbski zgodovini in (sprva zelo nejevoljna) redovnica nam je veliko povedala o zgodovini cerkve.
Fotografiranje v notranjosti je bilo najprej strogo prepovedano, celo fotoaparate smo morali pustiti pred vhodom v cerkev, na koncu pa se je redovnica le omehčala in nam dovolila par minut škljocanja.
Naslednji postanek: Visoki Dečani. Tako kot Pečka patriarhija tudi ta samostan za novozgrajenim, visokim zidom in močno zastražen, z do zob oboroženimi vojaki mednarodnih sil.
Fotkanje v notranjosti spet prepovedano. No, Mirko je menil, da bi se dalo kaj urediti in je za dovoljenuje vprašal enega "domačina", pri tem pa nerodno omenil, da prihajamo iz Slovenije. "Ne može", je bil jedrnat in glasen odgovor. Neprijazen pogled je stavek le še dopolnil.
Usmiljenje je za trenutek pokazal le en redovnik.
Po zaviti cesti proti Makedoniji.
Šarplanina je bila še krepko zasnežena.
V dolini pa se je prebujala pomlad.
Kosova se medlo spomnim še iz ranjke Juge in kaj dosti se ni spremenilo. Opaziti je bilo le veliko novogradenj in neizmerno število bencinskih črpalk, vsako s svojim imenom.
Rugovska klisura je bila prvi foto postanek.
Ironija, da smo si na Kosovem največ časa vzeli za ogled srbskih samostanov. Pečka patriarhija ima prav posebno vlogo v srbski zgodovini in (sprva zelo nejevoljna) redovnica nam je veliko povedala o zgodovini cerkve.
Fotografiranje v notranjosti je bilo najprej strogo prepovedano, celo fotoaparate smo morali pustiti pred vhodom v cerkev, na koncu pa se je redovnica le omehčala in nam dovolila par minut škljocanja.
Naslednji postanek: Visoki Dečani. Tako kot Pečka patriarhija tudi ta samostan za novozgrajenim, visokim zidom in močno zastražen, z do zob oboroženimi vojaki mednarodnih sil.
Fotkanje v notranjosti spet prepovedano. No, Mirko je menil, da bi se dalo kaj urediti in je za dovoljenuje vprašal enega "domačina", pri tem pa nerodno omenil, da prihajamo iz Slovenije. "Ne može", je bil jedrnat in glasen odgovor. Neprijazen pogled je stavek le še dopolnil.
Usmiljenje je za trenutek pokazal le en redovnik.
Po zaviti cesti proti Makedoniji.
Šarplanina je bila še krepko zasnežena.
V dolini pa se je prebujala pomlad.
Naročite se na:
Objave (Atom)