Odisejada - ali iz Oša v Kašgar

O svili še vedno ne duha ne sluha :(

Torej je treba naprej, tja proti Kitajski. Izbiri sta bili le dve in od tega ena zgolj pogojno, če bi dobila vsa dovoljenja za prečkanje meje na prelazu Torugart, tako je praktično ostala zgolj pot čez prelaz Irkeštam (Irkeshtam).

Domače poizvedovanje o tem kako iz Oša na Kitajsko je bilo podobno, kot tisto za mojo prvo pot iz Čila v Bolivijo. Ure in ure pregledovanja spleta, iskanje po blogih, forumih, (Google) prevajanje iz ruščine... in na koncu sem imel minimalne podatke - a, kot se je kasneje izkazalo, še vedno več, kot večina domačinov na obeh straneh meje.

Če bi bil sam, bi se verjetno odločil za cenejšo, a bistveno bolj "pustolovsko" in hkrati tudi nezanesljivo varianto štopanja, ki bi mi pobrala dva dneva in me "razvedrila" s spanjem v baraki na 3000 mnm. Tako sva se pa odločila za dražjo, a bistveno bolj udobno varianto - no, vsaj tako sva mislila ;)

Malo pred odhodom sem preko prijateljice Ksenije dobil kontak od ene turistične agencije iz Oša, ki organizira tudi prevoze do Kašgarja (Kashgar, Kaši, Kashi), a se mi je ponujena cena zdela povsem pretirana, hmm, celo oderuška. Pa sva poskusila kar v živo, v Ošu. Že takoj ob prihodu do "gostišča", kjer sva spala je en stric rekel, da ni problem za prevoz.... Seveda ga potem nisva več videla in s tem prevozom ni bilo nič. Na srečo je v Ošu nekaj deset turističnih agencij. Na najino nesrečo pa vse ponujajo zgolj letalske karte. Razen ene. V Munduz travel sem (po rusko) poklepetal z lastnikom, ki je bil v mladih letih na počitnicah v Črni gori in (po angleško) s prijaznim in ustrežljivim uslužbencem in se dogovoril za prevoz do kitajske meje, od koder (tako sta mi oba zatrjevala) ne bo nobenega problema dobiti povezavo naprej do Kašgarja. Cena je bila polovična (a še vedno velikih dvesto ameriških zelencev), kot so mi jo ponujali pri konkurenci, preko maila. Dogovorjeno je bilo tudi, da bo pot opravljena v enem dnevu in ker je bil naslednji dan petek (čez vikend je meja zaprta) je bilo treba na pot zelo zgodaj (ob štirih), da bomo ujeli čas, ko je meja odprta (od 9. do11. in od 14. do 18.) in pri tem imeti v mislih še prehod časovnega pasu.

Začetek je bil sila počasen, pa še ustavili smo se za jutranjo molitev - hmm, lahko bi začeli vsaj uro ali dve kasneje, tako, da smo večino odseka "Pamirske avtoceste" (Pamir Highway) prevozili v temi. Malo pred Sari Tašem (Sary Tash) se je docela zdanilo.

Neopazno smo zapustili znano pamirsko cesto in se še vedno vzpenjali (Sari Taš leži 3170 m nad morjem).

Saj mi ne boste verjeli, a tole je dolina Alai - in še vedno se vzpenjamo.

V snežni objem smo prišli tam nekje pri 3500 mnm.

Cesta je bila povsem nova - na forumih sem še bral o makadamu in številnih pokvarjenih tovornjakih, ki so pogosto blokirali ozko cesto.

Še zadnji pogled, potem pa je sledilo "priporočilo", da naj pospravim fotoaparat zaradi možnih obmejnih kontrol. Sem si mislil svoje, a raje sledil priporočilu.

Še kar nekaj kilometrov, potem pa smo prehiteli manjšo kolono stoječih tovornjakov in se znašli neposredno na kirgiški mejni kontroli. Najin spremljevalec se je odšel nekaj menit, potem pa se je dogajanje odvilo z bliskovito naglico. Ven iz avta, mimo vrste čakajočih šoferjev, žigosanje potnih listov in še preden sem se dobro ozrl naokoli že sem videl najina nahrbtnika na cesti, spremljevalec je nekaj zajamral v stilu – adijo in pohitita – in to je bilo to.  Iz domače naloge sem vedel, da je do kitajske kontrolne točke še daleč in da se navadno potniki brez svojih vozil do tja popeljejo kar v kakem od čakajočih tovornjakov.  Urno in praktično brez besed (ok, "ni hao" za pozdrav kitajskemu šoferju) sva zlezla v kabino in se odpeljala par kilometrov naprej do naslednje vrste čakajočih tovornjakov. Bye bye in sopihajoče (prelaz je na višini 3005 m) peš naprej, mimo dolge vrste tovornjakov do kitajske meje.

Naglica se je ustavila. Kirgizi so mejo ravno dobro odprli, Kitajci pa zaradi uradnega pekinškega časa, ki je dve uri naprej, ravno zaprli. Več kot dovolj časa, da sva spoznala, da zgodba o množici avtomobilov, ki bodo šli proti Kašgarju ne pije vode – ni bilo niti enega, bili so le kitajski tovornjaki in čez čas se je pripeljal manjši kitajski avtobus poln Kirgizov in njihove robe.

Hkrati z nama je na mejo prišel tudi en Kitajec in med poskusom izmenjave besed (bolj kretenj) sva doumela, da ima na meji avto (pokazal je nase, rekel mašinka in spet pokazal na področje za mejnim poslopjem) in da se bova lahko peljala z njim (rekel je mašinka, pokazal na naju in nase). Med vojaki na meji jih je kar nekaj poznal in en izmed njih je govoril mešanico ruskoangleškokitajskih besed (ne stavkov), tako da nama je bilo sporazumevanje bistveno olajšano ;)

Oprostite izrazu, ampak področje mejne kontrole je prava vukojebina. Visoko med hribi, same skale in pesek, na pol podrte barake, betonska stavba, prepihana in polna prahu , vse naokoli pa smeti, umazanija in zanemarjenost. Tako, da je vsaj do neke mere razumljivo, da se zdolgočaseni vojaki kratkočasijo z natančnim pregledovanjem prtljage potnikov. Kirgizi iz avtobusa so morali, en po en, celotno vsebino torb zložiti na pulte, vojaki pa so vse (dobesedno) pregledali in pretipali (šampone in podobne izdelke tudi prevohali). No, tudi nama ni bilo kaj dosti prizanešeno. Najin poliglot si je vzel čas, pogledal celo fotke na fotoaparatu in jih v družbi veselo komentiral.

Nikakor pa nisva mogla izvedeti kaj čakamo in kdaj naju bodo spustili naprej, nekako se mi je dozdevalo, da čakamo novo izmeno ali pa, da bomo šli naprej v konvoju. Irkeštam namreč nima več statusa mejnega prehoda, ampak je zgolj kontrolna točka, pravi prehod je 140 km niže (ja prav ste prebrali – stoštirideset kilometrov) nižje v Ulugqatu.

Kar neankrat panika – pride en oficir, nekaj razlaga in poliglot nama pove, da bova šla naprej z avtobusom. O, kar misli si, sem mu odvrnil, ker sem imel v vidu nekaj urno stanje v že tako prenatrpanem busu. Malce smo se še pregovorajali, a ob razglasitvi zmagovalca se je slišalo moje ime ;) Kmalu je tudi postalo jasno zakaj so naju hoteli strpati na bus. Kitajčev prijatel je z druge strani "meje" pripeljal avto in vojaki so ga začeli polniti z nekimi škatlami (ok, ne bom ugibal o vsebini in legalnosti početja). Končalo se je s polnim avtom robe v prtljažniku in z nama, najino prtljago in še nekaj škatlami na zadnjih sedežih. Jupiiii.

Prvi (foto dovoljen) pogled na kitajski strani.

Potem pa so se pogledi bolj, kot ne omejili na take prizore.

Od Kašgarja proti Irkeštamu gradijo avtocesto, tako da je stara cesta v popolnem razsulu in neštetokrat prekinjena z makadamskimi obvozi.

Ne, vožnja ni bila prav nič zabavna (v avtobusu bi bila sigurno še manj), drveli smo kot sneta sekira in na koncu sem bil prav presenečen kako so avtomobilski amortizerji (hmm, blažilniki) zdržali.

Po treh urah in pol (s krajšim postankom v eni vasi) smo prišli do ogromnega ograjenega prostora, za katerega se je izkazalo, da gre za novi mejni prehod. Vse skupaj je bilo veliko za par nogometnih igrišč in kar nekaj problemov sva imela, da sva sploh našla kam morava iti. Zunaj nikjer žive duše, nobenih avtomobilov, še tovornjakov ni bilo nikjer. To bo še pestro za nadaljevanje, saj niti slučajno nisva vedela, kako daleč je do Kašgarja.

Mejna stavba kot letališče, vključno z rentgeni za kontrolo prtljage. No, kontrol je bilo kar šest, še fotografirali so naju in kljub temu, da sva bila popolnoma sama, se je vse skupaj zavleklo krepko čez uro. Poskušala sva izvedeti kako naprej, a nama ni uspelo – po končanih pregledih sva kar naenkrat ostala sama v veliki dvorani, vsi vojaki (policisti, cariniki, al kaj so že bili) so pred najinimi vprašujočimi stavki zbežali v druge prostore. Ko sva šal ven in počasi zapuščala mejni kompleks sem zagledal še najino zadnje upanje – strumno stoječega vojaka. "Transport Kašgar?" sem ga mednarodno povprašal in upanje se je izkazalo za utemeljeno. Stekel je do enega kirgiškega pick-upa (edini avto, ki sem ga v vsem tem času videl tam naokoli), ki je ravno zapuščal mejo, se nekaj pomenil s šoferjem in nama pomignil, naj prideva do njega. Nekako smo se dogovorili, da naju za 20$ odpelje do Kašgarja.

Ne, ni še konec  ;) in :(

Peljali smo se samo par km, do nekega mesta (šele doma, na Googlovi Zemlji sem ugotovil, da je to Uluqgat/Uluchat/Wuqia/Wuqiazhen, za katerega nekateri trdijo, da gre za najbolj zahodno mesto na Kitajskem – no, mimogrede: drugi so prepričani, da je to zgolj vas in da je tisto "zahodnjaško" mesto Kašgar) za katerega sem bil prepričan da ni Kašgar. In res. Malo smo krožili, potem pa pristali na parkirišču, kjer je avto najprej zapustila najina prtljaga, po prerekanju, pojasnevanju in prevajanju v različne jezike pa še midva. Spet v drug avto (ja, bil je že skoraj poln) in po krepki uri in okroglih sto kilometrih sva izmučena prišla v Kašgar.

Hehe, pa še pustolovščina je bila.