BP, Agip, Shell, Petrol v Burmi

Burmanska lekarna s.p.

So originali ali generiki? Ali so jih dobavili s Poljske in le prepakirali?

O tveganju in neželenih učinkih se posvetujte z zdravnikom ali farmacevtom.

Cheroot

Kot že omenjeno se na tobak prav nič ne razumem. Tisto kar so lokalke kadile v prejšnji objavi so neke vrste cigare, ki se jih po angleško imenuje cheroot.
Nastajajo povsem ročno in vsaka delavnica ima svoj recept za različno aromatizirane cigare (najbolj pogosto dodajajo tamarin).

Lokalke

Za strastnega NEkadilca kar malce nenavadno, a te lokalke so se mi zdele prav fotogenične ;)

Inle

Velikost jezera je praktično nemogoče določiti, saj zaradi njegove plitvosti nikoli ne veš ali si na jezeru, v kakšnem izmed mnogih kanalov ali zgolj v veliki podeževni luži.

 V sušnem obdobju je tako plitvo, da je premikanje s čolnom prav težko - zaradi številnega in gostega rastja na jezerski površini. Motorni čolni imajo propelerje nameščene na dolgi osi (podobno kot v sosednjem Laosu ali Tajski), tako da je omogočeno delovanje tudi v zelo plitvi vodi.

Ponekod jezero poglabljajo, drugje pa to zemljo/blato kopičijo in gradijo grede/vrtove. Obdelovanje je seveda kar iz čolnov.

Izgleda, da je kombinacija blata, vode in sonca zelo ustrezna za kar veliko rastlin. Npr. paradižnik - pri nas nikoli ne zraste tako gosto in v višave.

Predvsem severno obrežje je zelo obljudeno, s številnimi hišami, manjšimi vasicami. Vse je v lesu (domnevam, da bi se zidane hiše hitro pogreznile) in na kolih (da niso poplavljene ob višjem vodostaju).

Veliko hiš je zgrajeno dobesedno na vodi. Vsaj ni problemov s kanalizacijo :( Jezersko vodo zajemajo za kuhanje, umivanje in pranje, hkrati pa umazano vodo neposredno vrnejo nazaj v jezero. Eko.

Lokacijsko in gradbeno dovoljenje, načrt, soglasja, vsi atesti za vgrajene materiale, preizkušene instalacije, varstvo pri delu, pogodbe s podizvajalci, plačani prispevki za delavce,...
 

Preživetje ni le v ribah in paradižniku, nekaj se da zaslužiti tudi s turisti.

Ribič, ribič me je ujel

Jezero Inle je bilo neke vrste ljubezen na prvi pogled (voda je že itak moja šibka točka). Vsi ti tisti vrtovi sredi vode, pa hiše na kolih, male delavnice (vse še sledi)... predvsem so mi bili pa všeč ribiči.  Njihovo, prav unikatno veslanje z eno nogo in velike košare iz bambusa s katerimi lovijo ribe... Ne vem, mogoče sem tudi obremenjen s foto pogledom (ja, meni so sila fotogenični), a prav veselil sem se ponovnega snidenja z jezerom.
Dogovoril sem se, da si čolna ne bom delil z nikomer in si tako po lastni volji namenjal čas in cilje za fotkanje. Edini problem, ki se je pokazal šele kasneje, je bil, da mladi možak in še mlajši brat, ki sta vodila čoln, skupaj nista zmogla kaj več kot deset polomljenih angleških besed. Prav mi je, saj tudi jaz nisem znal več kot dve burmanski besedi :(
Kar veliko problemov je bilo, da sem jima vsaj približno dopovedal, kaj bi rad fotkal, a vseeno je bilo nekaj viška (prevažanje med hišami z "restavracijami", čakanje v nepomebnih samostanih) in manjka (fotogenične stupe). Jp, fotografska je (še vedno) težka.

Uh, kako sem se šele namatral, da sem jima dopovedal in še bolj, da sem ju prepričal, da bi rad na jezeru ostal do sončnega zahoda in fotkal - seveda ribiče.
Nekako mi je le uspelo in zdi se mi, da je bilo vredno vsega pogajalskega in jezikovnega truda.

in počasi

 

 

Hitro...

Good morning Burma

Letališče v Hehu je sredi ničesar in temu primerne so tudi cene prevoza do jezera Inle. Prenočišče s cenejšim prevozom sem si rezerviral že od doma, a me je na letališču, glede na dogodke v Yangonu kar malo stiskalo, še posebej, ker med množico (pri)čakajočih ni bilo nikogar, ki bi se me razveselil. Na hitro sem se že začel ozirati naokrog, da bi našel še koga osamljenega, s katerim bi delil stroške prevoza. No, kakorkoli, najprej je treba ven z letališča, do prašne ceste in parkirišča.
Uf, sreča. Na izhodu zagledam možakarja z napisom Marko. Ja, to sem jaz, it's me, it's meeeeeeee, kar nisem mogel skriti veselja, ki pa ni trajalo dolgo. Možakar mi pokaže na parkirišče čez cesto, kjer je bilo parkiranih nekaj skuterjev in motorjev. Hmmm, kolikor se spomnim je do Inleja kako uro vožnjo, pa še čez hribe. Sr***e, to pa ne bo prav nič zabavno :(
Uf, sreča, še enkrat. Malo stran od motorjev je bila parkirana tudi stara Toyota Corolla. Mimogrede - to je najpogostejši model avta v Burmi. Stara vsaj ene dvajset let, seveda z volanom na desni  (uvoz iz Tajske ali Japonske) in vkup držeča se (hehe, kakšna besedna zveza) s pomočjo žice, lepilnega traku in čudeža.
Nyaung Shwe.
Vasica, par km oddaljena od jezera Inle, ki leži med hribi in skoraj 1000 m nad morjem. Jutra so hladna in meglena, a ker želim videti jutranji "pohod" menihov, je treba vstati še pred zoro.
V laoškem Luang Prabangu je to postalo že prava turistična atrakcija in izgleda, da bo s časom tako tudi tu, saj sem si fotografski prostor moral izboriti med desetino gorečih Japoncev.
Budistični običaj, navada, verska zapoved.... ob zori menihi zapustijo samostane, se napotijo po vasi, ljudje pa jim darujejo hrano.

Kot že napisano - vse skupaj se dogaja ob sončnem vzhodu, ob slabotni svetlobi (kar ni videti - hvala Canon ;)), megli in mrazu. Ja, fotografska je težka ;)