Bamboo tunel

Spet nekaj, na kar sem slučajno naletel - ampak ne na poti, temveč že doma, na spletu. Komentarji pod sličico so bili vietnamski in sila skopi, ampak z veliko truda sem našel približno lokacijo - "v bližini cerkve xyz". Shranil sličico na telefon in ko sem bil "v bližini cerkve xyz" sem ustavljal mimoidoče (resnici na ljubo sem bil jaz na motorju mimoidoč) in jim kazal fotko.

Očitno mi je uspelo najti "tunel"...

 ... ki začuda še ni IG točka.
Hmm, razen, če je v času obilnejšega zelenja kaj drugače.

Plima in oseka

Pri meni se pogosto začne tako, da na spletu opazim kakšno zanimivo fotko, ki jo potem (včasih z lahkoto, drugič z ogromnim trudom in večurnim brskanjem) lociram in si kraj zabeležim med želene cilje - nikoli ne veš kdaj in kam te v prihodnosti zapelje pot ;)
Zgornja fotka je moja, a tista, ki sem jo slučajno našel na spletu je bila podobna (no, bistveno bolj barvita) in mi je dala veliko dela, da sem našel točno lokacijo...

In prišla je pot in zabeležena lokacija le kakšnih 150km južno od Hanoja in seveda me je pot iz prejšnjega zapisa KLIK vodila točno sem.
Sem že napisal, da sem po prihodu imel še dovolj časa, da sem se zapeljal na obalo, pogledat morje. Ja, morje je bilo res povsem do obale :) Vem, da se smešno sliši, ampak me boste razumeli v nadaljevanju.
Skratka, morje je segalo povsem do obalne poti, čolni so lepo valovali v globoki vodi... niti duha in sluha o kakšni mivki na kateri so kolibe na kolih. A sem bil povsem pomirjen, celo zelo vesel, saj je to pomenilo, da je trenutno plima in da imam ogromno srečo, da bom doživel oseko ob sončnem vzhodu.

 

Kar krepko pred sončnim vzhodom sem zajahal motor in se zapeljal do morja - no, do tam, kjer je bilo morje včeraj. Čolni niso več plavali, vse kolibe so bile na suhem in od vse vode so ostale le luže - tokrat o morju ne duha in sluha.

Kakorkoli sem se trudil, napenjal oči in raztegoval teleobjektiv, morja nikjer. Saj bi si mislil, da je to zato, ker se dan še ni prebudil, je bilo še dokaj temno in zelo megličasto.

Ko se je rdeča kroglica prebila skozi meglo je bila že kar visoko in mene je začelo skrbeti. Ne zaradi morja, ampak zaradi fotk ob sončnem vzhodu, ki jih ne bo.
Kletvica ali dve ob misli, da imam zadnje dneve res izredno smolo z vremenom, potem pa veseli preblisk ob spominu na Burmo KLIK ko najlepša svetloba pride šele po vzhodu sonca.

Ok, torej imamo čas, da povem nekaj o izginulem morju ;)
Đồng Châu ni edini kraj s tako veliko razliko med plimo in oseko (povprečje nekje 3-4m, ob mlaju in ščipu več), je pa eden redkih, kjer se kopno ob oseki "odmakne od obale" za cca. 4km.
Ker je morski relief v tem predelu že tako zelo položen in ker Rdeča reka v svoji delti tisočletja nalaga sedimente, je dno zelo ravno in ko se gladina spusti za par metrov, se morje umakne za par kilometrov.

 

Sonce se je dvigalo, meglice so se nekje redčile, drugje gostile, svetloba pa se je vseskozi spreminjala.

Počasi se je videlo, da je nekje daleč res morje in da se bo iz ure v uro bolj približevalo stalni obali.
Aja, kolibe na kolih - za ribiče in nabiralce črvov ter školjk, za zavetje, za skladiščenje, da jim ni treba vedno pešačit na obalo...

Stran od sonca je bilo pa še vedno vse zelo megličasto - tako, meni za prikaz kako bi bilo, če bi imel tako smolo, kot pred dnevi v Sa Pi.

Ja, fejst me je mikalo, da bi se tudi sam sprehodil vsaj do bližnjih kolib, a sem hitro ugotovil, da z obutvijo ne bo šlo (nisem imel nič rezervnega, tu bi bilo pa vse mokro in blatno), bos pa res nisem hotel, ne, da bi bil "fin", ampak s svojo težo sem bil takoj vsaj do gležnjev v blatu, v katerem pa ostre školjke in bogsivedi kakšne druge stvari (žal smeti vsepovsod).

Jutranja magična svetloba je pojenjala, pa tudi čas je bil, da se premaknem naprej - me je čakalo še kar nekaj nenavadnih zanimivosti.

Aja, delovni pogoji za fotografa, opazovalca so bili nedvomno boljši od nabiralcev školjk.
 

Na morje

Dovolj je bilo bluzenja med čajevci in skrajni čas, da se zapodim proti morju - vedel sem, da me čaka dobrih 300km, a niti sanjalo se mi ni v kakšnem stanju bodo ceste. 

Turističnemu Mai Chau sem se popolnoma izognil (prejšnjič sem si tu že omislil zaslužen odmor in zajtrk).
Kako je bilo pred sedmimi leti: KLIK

Tokrat izbrane glavne ceste, sicer še vedno slikovite, a bistveno manj od tistih, po katerih sem šel prejšnjič, preko Pulonga. Je bilo pa kar veliko vzponov in spustov.

Ko sem hribe pustil za seboj in se je cesta zravnala, je bil čas za prvi pravi počitek... in spet se je pokazala ogromna razlika v izbiri motorja. Če sem prejšnjič prišel v Ninh Binh v bolečinah, na robu joka, sem si tokrat vzel slabo urico, da sem se pretegnil, pojedel "kosilo" (KFC) in slekel par slojev oblačil (tu je bilo že zelo prijetno toplo). Čeprav sem imel en klump od motorja, pa je AirBlade svetlobno leto boljši od počasnega Blade.

Prvih dvesto km v znamenju hribov, zadnjih sto pa v znamenju vode - poleg številnih mostov še "trajekt". Po pravici povedano je bilo to tudi edino, kar je popestrilo monotonost ravnine - je bila pa vožnja toliko hitrejša.

Še krepko v svetlem delu dneva sem prišel do cilja, se namestil v izbranem prenočišču, šel pogledat morje in si kupil večerjo ;)
321km ob vsem dopoldanskem ustavljanju med čajevci je za vietnamske razmere odličen rezultat.
 
 

Moc Chau čaj II

Glede čaja sem bil v Moc Chau enkrat že razočaran KLIK, a razočaranost temelji zgolj na napačno izbranem času. Marec definitivno ni pravi čas za občudovanje čajnih nasadov. Sem vedel, a si vseeno vzel kar nekaj časa in se vozil sem ter tja po asfaltnih cestah in blatnih potkah.
No, kar nekaj je bilo videti, čeprav daleč od tistega, ko je sezona pobiranja čajnih listov.
Mogoče pa kdaj drugič ;)

Da ne bi kdo mislil, da je tu bio, eko...

Par izmenjanih besed... no, v menjavo je šlo tudi nekaj dongov za čaj in začimbe (odlične so).

Moc Chau prenočišča

Več turistov poraja zahteve po več posteljah in hitri Vietnamci so se hitro prilagajali - najprej sicer s klasično vietnamsko gradnjo s kitajskimi dodatki (modra stekla npr.), potem so si pa rekli - če je že most nekaj posebnega, naj bodo pa še prenočišča.

Beli zmaj

 

Predstavljajte si zaspano vas, ki jo niti domači turisti ne poznajo, a pride na popotniški zemljevid zaradi obsežnih čajnih nasadov v okolici - tako sem Moc Chau spoznal pred sedmimi leti KLIK in še par let ni bilo bistvene spremembe.
Potem je pa prišel Covid in očitno so imeli v tistih krajih veliko časa za razmišljanje (btw. v Vietnamu je bilo večino časa Covida prepovedano potovati, meje so bile formalno zaprte...), vlada se je spomnila, da bi bilo potrebno vlagati v turizem in investitorji (po vsej državi) so priložnost zgrabili z vsemi "stotimi" okončinami (boste razumeli, ko bom pokazal še ostala vlaganja).

V Moc Chau Tourism Joint Stock Company so se domislili, da bo za lokalni turizem najbolje, da zgradijo najdaljši stekleni most na svetu. Za nas, tu pod Alpami, zelo smela, če ne že kar nora ideja, za njih pa dva tleska s prsti in ideja o zmaju (vietnamsko sveto bitje), ki se vije po robu strme pečine in se požene čez dolino na drugo stran se je uresničila že leta 2022.

Bach Long - Beli zmaj (konstrukcija je bele barve, da bi izstopala iz temno zelenega deževnega gozda in sivih apnenčastih pečin) ima skupno dolžino 632m (zraven štejejo tudi v pečino vpeto stekleno pot) in niha 150m nad tlemi doline. 

Glede konstrukcije: gre za posebno tri plastno kaljeno steklo debeline 4cm, francoskega proizvajalca, jeklenice so pa pripeljali iz Južne Koreje... in naj bi zdržala hkratno težo vsaj 450 ljudi.

Med obiskom sem si most delil še s štirimi drobnimi Vietnamci, a rahko zibanje, predvsem pa prost pogled med nogama tja v globino mi ni vzbujal nobenega navdušenja, niti zadovoljstva - čeprav so most (za predstavo) "preizkusili" z vožnjo težkih avtomobilov in udarjanjem po steklu z macolami.

"Tiste" poti po 

Za tiste, ki jim most ne predstavlja dvig adrenalina ;)